Krški občinski svetniki so včeraj odločno rekli »ne« predlogu, da bi na prihodnjem skupnem odlagališču nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov v Vrbini poleg tistih, ki nastajajo v krški nuklearki, in slovenskih institucionalnih odpadkov odlagali tudi odpadke, ki nastajajo na Hrvaškem.

Gre za enega od predlogov koordinacijskega odbora, ki bi bili podlaga za nadaljnja dogovarjanja o skupnem odlagališču in ki jih je januarja letos v Zagrebu obravnavala meddržavna komisija. Odbor je komisija, katere članica je tudi ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, ustanovila na seji novembra 2017 prav z namenom zbliževanja stališč s Hrvaško o skupnem odlagališču. Hrvaška je namreč pred dvema letoma zavrnila slovenski načrt gradnje.

Predlog, da bi s skupnim trajnim odlagališčem poleg slovenskega in hrvaškega dela radioaktivnih odpadkov iz nuklearke reševali tudi radioaktivne odpadke iz skladišč na Hrvaškem, je po mnenju Krčanov v nasprotju z zahtevami, ki so jih podali ob soglasju k umestitvi odlagališča v njihovo občino in ki jih je vlada tudi upoštevala v uredbi o državnem prostorskem načrtu za odlagališče, sprejeti leta 2009.

Predlog je, kot pravijo v Krškem, tudi v nasprotju z mednarodno konvencijo, po kateri naj bi radioaktivne odpadke odlagali v državi, v kateri so nastali. Zato so na ta »bistvena odstopanja od pogojev, ki so za lokalno skupnost zelo pomembni«, v začetku februarja pisno opozorili tudi ministrstvo za infrastrukturo.

Zahteve Krčanov zapisane v državnem aktu

»Zahteve občine Krško so bile že davno potrjene in tudi zapisane v državnem prostorskem načrtu,« je poudaril krški župan Miran Stanko. »Ker pa se bliža leto 2023, ko v nuklearki ne bo več prostora za začasno skladiščenje teh odpadkov, je bil morda ta predlog podan v želji najti neko skupno točko in pospešiti celoten proces,« dodaja.

Občina ob tem zahteva tudi realizacijo protokolov, ki jih je z vlado oziroma ministrstvi podpisala že pred desetletjem zaradi umeščanja odlagališča na njeno območje. Kot je dejal Stanko, je država izpolnila le manjši del teh protokolov. Med drugim gre za infrastrukturne ureditve, gradnjo širokopasovnih omrežij, obnovo Šrajbarskega turna in podobno.

Kot je včeraj občinskim svetnikom pojasnjeval direktor Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost Andrej Stritar, ki je tudi član omenjenega odbora, je hrvaška stran že na prvih sejah odbora (doslej so jih imeli že 17) prišla na plan s predlogom, da bi na skupnem odlagališču odložili tudi nekaj deset kubičnih metrov njihovih institucionalnih odpadkov.

Stritar: Odpadki iz Hrvaške le »drobtinice«

»Če pomislimo z neko zdravo pametjo, bi bila ta količina hrvaških odpadkov zgolj ščepec tistega, kar se bo hranilo v načrtovanih silosih, to je okoli 20.000 kubičnih metrov radioaktivnih odpadkov. Jasno pa je, da kakor koli se bomo dogovorili, bo treba spreminjati zakonodajo. Ob tem poudarjam, da so to zgolj načela za nadaljevanje pogajanj.«

Odbor naj bi tako do septembra sprejel stališče najprej zgolj za odpadke, ki nastajajo v nuklearki. Kot pravi, pa težko verjame, da bodo Hrvati gradili dve odlagališči. »Bojim se, da do leta 2025 ne bodo mogli odpeljati svojega dela odpadkov, ker odlagališča ne bodo imeli. Mi pa jim jih ne bomo mogli vsiliti. In še naprej bo ena velika zmeda.«

Če bo Slovenija odlagališče gradila sama, jo bo to stalo nekaj manj kot 160 milijonov evrov. Štiri petine denarja naj bi zagotovili iz sklada za razgradnjo nuklearke, ostalo pa iz državnega proračuna. Če ga bo gradila skupaj s Hrvaško, bi bila skupna naložba okoli 180 milijonov evrov, slovenski delež pa nekaj manj kot sto milijonov.

Po besedah direktorja Agencije Republike Slovenije za radioaktivne odpadke Sandija Virška so bila pripravljalna dela na prihodnjem odlagališču zaključena avgusta 2017. Trenutno poteka pridobivanje okoljevarstvenega soglasja in gradbenega dovoljenja. Letos načrtujejo javno razgrnitev in postopek čezmejne presoje.

»Če bodo aktivnosti tekle skladno z načrti, je še mogoče pridobiti gradbeno dovoljenje konec letošnjega ali v začetku prihodnjega leta. To pomeni, da bi se gradnja lahko pričela v 2020, trajala pa bi predvidoma tri leta.«