Od aprila lani, ko je zaživela uprava za probacijo, pa do konca letošnjega januarja so slovenski obsojenci in kršitelji, ki jim je bilo zaporno kazen ali globo omogočeno odslužiti z delom v splošno korist, opravili 592.535 ur dela. V upravi njihovega dela ne vrednotijo; če opravljene ure pomnožimo s petimi evri bruto, okoli katerih se gibljejo urne postavke za enostavnejša dela prek študentskega servisa, pa to pomeni, da so obsojenci z delom v splošno korist v tem času prispevali okoli tri milijone evrov.
»To so ure, ki jih šola, vrtec, dom za starostnike ali kakšna druga organizacija dobi brezplačno. Zanimiv je bil tudi primer izolske bolnišnice, kjer so obnavljali neki oddelek. Našli so jim obsojence, ki so tam tako lepo pobelili prostore, da so rekli, da jih bodo z veseljem še kdaj vzeli,« razlaga direktorica uprave za probacijo mag. Danijela Mrhar Prelić.
V upravi so v desetih mesecih obravnavali 2504 različnih zadev, med katerimi jih okoli 80 odstotkov odpade prav na zagotavljanje in nadzor dela v splošno korist.
Dve tretjini storilcev kaznivih dejanj
Delo v splošno korist je ena od tako imenovalnih alternativnih sankcij, pomeni pa, da obsojenec kazen do dveh let zapora (z izjemo kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost) odsluži z delom. En dan zapora odsluži z dvema urama dela, svoje obveznosti pa mora opraviti v dveh letih. Maksimalno število ur za opravljanje dela v splošno korist je 1460.
Obsojenci po kazenskem zakoniku, ki opravljajo delo v splošno korist, trenutno predstavljajo približno dve tretjini vseh oseb, ki delajo v korist skupnosti. Tretjina jih odpade še na kršitelje, saj delo v splošno korist omogoča tudi zakon o prekrških. Vendar ta le za manj premožne, saj lahko globo z delom odslužijo le tisti, ki ustrezajo kriterijem upravičenosti do redne brezplačne pravne pomoči. Po zakonu o prekrških je maksimalno število ur dela v splošno korist 400, sodišče pa za vsakih začetih 10 evrov globe določi eno uro dela.
Poporodne težave
Danijela Mrhar Prelić ocenjuje, da svoje obveznosti redno izpolnjuje nekje od 85 do 90 odstotkov obsojencev in kršiteljev. Predvsem obsojenci imajo za to še kako dober motiv, saj se jim v primeru neizpolnjevanja obveznosti alternativno prestajanje kazni prekliče in morajo kazen odslužiti za rešetkami.
Kljub temu smo konec januarja poročali o primeru obsojenega izkoriščevalca delavcev Tomaža Šilaka, ki v Avstriji ni dvigoval pošte probacijske službe, dokler se ni aktivno vključilo sodišče in mu zagrozilo z zaporom.
»Dejstvo je, da so to novi postopki za vse udeležene. Mislim, da v tem primeru ni šlo za šum v komunikaciji, bolj za nepoznavanje področja. Zakon o probaciji jasno določa, kaj pomeni, če se obsojeni že na en poziv ne zglasi na probacijski enoti,« zaplet komentira direktorica Mrhar-Prelić, ki pravi, da s sodišči v 99 odstotkih dobro komunicirajo.
Med zaporniki še velik potencial
Kakšen delež obsojencev, ki opravljajo delo v splošno korist, bi bil za slovenske razmere optimalen, je težko oceniti, Mrhar-Prelićeva meni, da bo svoje pokazal tudi čas. Definitivno je na tem področju še precej rezerv: »V slovenskih zaporih je nekje med 50 in 55 odstotkov obsojenih na zaporno kazen do dve leti. Zagotovo ta populacija v celoti ni primerna za alternativo. Toda če je za delo v splošno korist primerna polovica med njimi, vemo, kakšno razbremenitev bi to pomenilo za zaporski sistem.«
Prav tako je dela za obsojence za zdaj dovolj, saj so občine na svojem območju dolžne zagotoviti organizacije, pri katerih je mogoče opravljati delo v splošnih korist. Z upravo za probacijo ima sporazum sklenjenih 815 organizacij, od katerih jih je lani 460 aktivno sprejemalo obsojence. Delo se je tako našlo za vse, nabor delovnih mest pa je pester: od hišniških opravil in urejanja okolice do pomoči osebju v domovih za upokojence, delo v kuhinji, pralnici in podobno. Nekateri so lahko koristni tudi s svojim strokovnim znanjem, kot je denimo računovodstvo ali nadzor gradbenih del.
Da ne bi prihajalo do izkoriščanja tovrstne brezplačne delovne sile, zakonodaja veleva, da se delo lahko opravlja pri organizacijah, ki opravljajo humanitarne dejavnosti, komunalne dejavnosti, dejavnosti s področja varovanja narave ali druge dejavnosti v javnem interesu, če teh dejavnosti ne izvaja izključno zaradi pridobivanja dobička. Med slednje se v praksi lahko štejejo tudi zasebni domovi za ostarele, invalidske in podob ne organizacije, ki sicer lahko ustvarjajo dobiček, vendar gre za dejavnosti v korist ranljivih skupin in za skupno dobro.
