Črno človeško ribico, edinstveno podvrsto belega proteusa, ki živi zgolj na ozkem območju belokranjskega Krasa, bodo lahko odslej, seveda na nemoteč način, v naravi opazovali tudi »navadni« obiskovalci in ne le stroka. V zadnjem letu je tako turistična kmetija Zupančič kot nosilka v sodelovanju z občino Črnomelj, Razvojno-izobraževalnim centrom Bela krajina, društvom Proteus in novomeško enoto zavoda za varstvo narave ob izviru Jelševniščice v Jelševniku pri Črnomlju že izvedla vrsto infrastrukturnih posegov, ki bodo obiskovalcem omogočili primerno opazovanje in seznanjanje s to edinstveno živalco. S tem naj bi povečali tudi prepoznavnost same Bele krajine, tako v slovenskem kot svetovnem merilu. Projekt, ki bo trajal do letošnjega novembra, je vreden skoraj 120.000 evrov, od tega so 80 odstotkov denarja pridobili od evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja.
Edini kraj, kjer je mogoče opazovati črnega močerila v naravi
Po besedah biologa Andreja Hudoklina z novomeške enote zavoda za varstvo narave je glavni namen projekta pokazati fenomen črne človeške ribice v Beli krajini tako lokalni kot širši slovenski javnosti. Ob izviru Jelševnik načrtujejo postavitev informativnega centra, kjer bodo poskušali združiti vse lokalne zgodbe, pravi Hudoklin. »To je edina lokacija, kjer je mogoče črno človeško ribico opazovati v njenem naravnem okolju. Zato smo posebej uredili obhodne poti ob infocentru ter opazovalni šotor nad bruhalnikom, kjer je mogoče opazovati človeško ribico v naravi na nemoteč način.«
Kot pojasnjuje Hudoklin, je črna človeška ribica ena najdragocenejših jamskih živali ne le v slovenskem, ampak kar v svetovnem merilu. »Je endemit, ki živi samo na tem ozkem pasu belokranjskega kraškega ravnika in nikjer drugje. Odkrili smo jo v desetih ali dvanajstih izvirih v zgornjem delu reke Dobličice na vsega treh kvadratnih kilometrih površine. Žival, ki živi na tako majhnem kraškem ozemlju, je s tega zornega kota izjemno občutljiva na vse vrste onesnaževanja kraškega sveta, tega pa je na tem območju žal kar precej.«
Že nizka koncentracija nitratov je lahko usodna
Črna človeška ribica je podvrsta bele, ki je bolj razširjena in jo poznamo že okoli 300 let, ko je bila prvič najdena v okolici Stične. Leta 1986 so v Beli krajini ob hidrološkem testiranju reke Dobličice prvič naleteli na črno človeško ribico, ki je v nasprotju z belo ohranila pigment, oči, ima nekoliko krajšo glavo, več vretenc in očitno nekoliko drugačen način življenja, ki ga šele odkrivamo, pojasnjuje Hudoklin. Ob odkritju se je sicer izkazalo, da so ljudje črno ribico videvali že prej, zlasti ob poplavah, a niso vedeli, da gre za kakšno posebno vrsto.
»Ključna problema oziroma največja sovražnika človeške ribice sta človekov odnos do kraškega sveta in preobremenjevanje zaledja, bodisi s pretiranim gnojenjem bodisi z nerešenimi komunalnimi problemi. Posledica tega je padanje kakovosti podzemske vode. Problem so predvsem nitrati, ki so lahko že v nizkih koncentracijah toksični tako za belo kot za črno človeško ribico,« dodaja Hudoklin.
Rihard Zupančič z istoimenske kmetije je prepričan, da bo projekt dejansko trajen, saj gre za zadevo, ki po pomenu močno presega regionalne meje. Vzporedno z urejanjem poti in preostale infrastrukture načrtujejo izobraževanja in ozaveščanja javnosti, izvajali naj bi naravoslovne dneve za osnovne in srednje šole, za potrebe predstavitev obiskovalcem pa posebej izobrazili tudi vodnike. Družina Zupančič bo po koncu projekta skrbela za nadaljevanje dejavnosti, kmetijo bodo vključili v lokalno turistično ponudbo, promocijo pa zagotovili z zloženkami in uradno spletno stranjo.
