Jess Partridge, vodja projekta Keychange, ki deluje v Londonu v sklopu dobrodelne glasbene ustanove PRS Foundation, poudarja pomen angažiranja žensk in drugih premalo zastopanih skupin v glasbenem poslu ter opuščanja starih in izključujočih razmerij moči.
Čeprav je zastopanost žensk nizka v vseh panogah glasbene industrije, ste se pri Keychange osredotočili na zastopanost žensk na festivalih. Zakaj?Delali smo pri nekem projektu, ki je vključeval več festivalov, ki so želeli izvajati bolj poglobljene spolno vključujoče programe. Sami so oblikovali to zavezo, mi smo jo leta 2017 le oznanili in kmalu so se nam pridružili tudi številni drugi. Festivali so področje industrije, kjer vidimo imena vseh izvajalcev na enem mestu, zaradi česar je spolna neuravnoteženost toliko očitnejša.
Podatki kažejo, da je britanska festivalska scena nekoliko bolj vključujoča od ameriške. Kako je drugod?Vseh podatkov še nimamo, vendar obstajajo geografske razlike. Ponekod javna razprava še ni razvita, drugod izvajajo učinkovite spolno vključujoče prakse že dlje časa. V ZDA imajo drugačne, bolj komercialno naravnane festivale. V Združenem kraljestvu imamo več konferenčnih in manjših festivalov, kjer je spolno uravnoteženost lažje doseči.
Kje vidite vzroke za nizko zastopanost žensk na festivalskih odrih? Izvajalk je vendar dovolj.V institucionaliziranemu seksizmu. V tem, kako družba vidi ženske, kakšne priložnosti jim ponuja in kako deluje glasbena industrija, ki je od nekdaj izključujoča. Predvsem gre za primat belskih moških, ki iščejo sodelavce in izvajalce po svoji podobi. Tradicionalni pogled na rokersko zvezdo je parola »seks, mamila in rokenrol«, ki pa ne nagovarja vseh, ne glede na spol. Danes je v industriji več žensk, a morajo delati dvakrat toliko, da bi nadoknadile zamujeno.
K zaprisegi Keychange 2022 so pristopili številni predstavitveni in nišni festivali, vendar med njimi ni najmnožičnejših evropskih festivalov, kot sta na primer regijska Sziget in Exit.Večji festivali težje sprejmejo takšno odgovornost, ker so bolj odvisni od želja občinstva kot predstavitveni festivali. Nekateri največji festivali, kot je iberski Primavera Sound, so postavili tudi lastne cilje in programe uravnotežili neodvisno od nas. Predstavitveni festivali, ki so namenjeni odkrivanju novih smernic, pa nosijo neko dodatno odgovornost in prav je, da se sprememba začni pri njih, če ciljamo na dolgi rok.
Imate konkretne predloge za tiste, ki želijo uravnotežiti svoje programe?Mi ne izhajamo iz togega principa kvot, ki nam skuša prodati natančno število, temveč iz širše zastavljenega cilja in razmisleka, ki naj bi spodbujal čim večji angažma festivalov pri prepoznavanju žensk.
Ste naleteli na kakšne kritike?Seveda, kot vsak, ki skuša kaj spremeniti. Ponekod nismo zaželeni. Nekateri se sklicujejo na okus občinstva, drugi, da gre za angažiranje žensk zgolj zaradi tega, ker so ženske, ne pa zaradi njihovega talenta. Kot bi rekli, da so ženske manj talentirane, kar je seksistično samo po sebi. Vsak želi biti prepoznan zaradi svojega talenta, a smo v praksi mnogokrat videli, da so talentirane ženske pogostokrat spregledane, priložnost pa dobijo moški. Ne želimo diskriminirati, prav tako pa ne želimo biti diskriminirane.
Nedavno ste pri Keychange objavili tudi manifest, ki ste ga naslovili na vlade in evropske institucije. Katere so njegove ključne točke?Treba je vlagati v kariere žensk, izobraževati mlade o raznolikosti in spodbujati ženske, da so del poklicev, ki so tradicionalno večinsko moški, kot je na primer v glasbeni industriji tonska tehnica. Prav tako morajo biti ženske enakovredno zastopane v komisijah, ki razdeljujejo sredstva. Če nas neki problem ne zadeva, o njem ne razmišljamo. Če nismo tarča seksizma, bomo težje razumeli njegove posledice.
