Pred dobrim letom je ameriško-angleška naveza Algiers k nam prišla z velikimi pričakovanji, celo pompom. Nekaj sem ga ustvaril tudi sam, saj me je skupina dva meseca prej dobesedno spodnesla v enem izmed manchestrskih underground klubov, kjer ni pustila prav nobenih dvomov o svojem etično-estetskem naboju. Na odru Katedrale pa ni bilo ne duha ne sluha o pričakovani prepričljivosti, no, duh se je še od nekod prikazal, saj Algiers na vsakem koraku vpijejo svoj pravičniški bes, vse ostalo pa je bilo za čimprejšnjo pozabo. Tokratni nastop pa je med nas znova priklical tiste prave Algiers, ki brišejo vsakršne meje in ki jasno opredeljujejo bistvo rockovskega koncerta v njegovi izvorni obliki, kjer besnenje ni aroganca, temveč posvečenost, in vpitje ni kaos, temveč sporočilo.
Najpomembneje na koncertu Algiers je bilo, da ni bilo čutiti nobene rezerviranosti, temveč izključno potrebo po brezrezervnem obračunu z vsemi tegobami, ki jih in nas tarejo na vsakem koraku. (Foto: Darja Šter)
Algiers se vsekakor posluša in spremlja z razlogom. Seveda lahko tudi brez njega, saj stilska pestrost odpira odličen teren za plesno »brezskrbje«. Njihova glasba, ...