Kitajska je največji svetovni proizvajalec svinjine in hkrati največji potrošnik tega mesa na svetu. Svinjina je tako pomemben del kitajske kuhinje, da ima država celo strateško rezervo svinjine. V državi naj bi sicer bilo okoli 400 milijonov prašičev. Kitajska se je v zadnjih letih tudi močno vnela za sodobne tehnologije, kot so umetna inteligenca, robotika oziroma avtomatizacija procesov. Ko je v državi izbruhnila afriška prašičja kuga, pa so tehnološka podjetja hitro zavohala priložnost za združitev teh dveh segmentov kitajskega gospodarstva.
Med podjetji, ki so se lotila razvoja posebnih sistemov za skrb za prašiče, so JD.com, SmartAHC in celo Alibaba, trdijo pa, da lahko rejci z njihovo tehnologijo hitro prepoznajo in izolirajo bolne živali, ob tem pa z dodatno optimizacijo tudi zmanjšajo stroške pitanja prašičev, povečajo plodnost samic in zmanjšajo število nenaravnih smrti. To naj bi jim uspelo z uporabo tehnologije za prepoznavanje obrazov, robotov, ki prašiče pitajo glede na njihovo rast, in s posebnimi senzorji na samicah, ki napovedujejo, kdaj je čas njihove ovulacije.
Vprašljive koristi
Tehnologijo prepoznavanja prašičjih obrazov ob tem oglašujejo tudi kot alternativo označevanju prašičev z ušesnimi znamkami, ki so sicer 23-krat cenejše, a jih lahko rejci ponarejajo oziroma spreminjajo. Prav tako lahko ušesne znamke odpadejo z ušes, ko med prašiči izbruhnejo spori. Podjetja poskušajo luknjanje prašičjih ušes za potrebe označevanja z ušesnimi znamkami hkrati predstaviti kot nepotrebno krutost do živali.
Kitajski spletni trgovski velikan Alibaba ob tem ponuja tudi poseben sistem za beleženje prašičje aktivnosti, ki nato predlaga posebne telovadne programe za posamezne živali. V promocijskem videu, ki so ga pri Alibabi objavili na youtubu, vidimo mlade prašiče med tekom po bambusovem gozdu in ob igri z žogo. Tehnološka podjetja ob tem trdijo še, da bo njihova tehnologija prepoznavanja obrazov prašičev pomagala tudi pri sledljivosti živali in njihovega mesa.
Skeptiki medtem opozarjajo, da so obljube podjetij preveč optimistične. Iz vrst skeptičnih veterinarjev je slišati dvome o praktičnosti tehnologije za prepoznavanje obrazov. Da bi tehnologija lahko izpolnila obljube, bi morala namreč obstajati centralna kitajska baza podatkov o prašičjih obrazih, tudi ta pa ne bi v ničemer pripomogla k sledljivosti mesa po zakolu. Povezati prašičji obraz s posameznim kosom mesa je namreč nemogoče.
Nad tehnološko ponudbo so skeptični tudi manjši rejci, ki predstavljajo polovico prašičjih kmetij na Kitajskem, saj je strošek tehnologije za njih prevelik. So pa posamezne ponujene rešitve že pričeli uporabljati nekateri večji rejci.
