»Čakala sem zadnje Anine korake, nato pa so sledili trenutki sreče in veselja, ki se jih ne da opisati. Verjela sem v njene sposobnosti. To so bili eni najlepših trenutkov v mojem življenju,« je Katja Višnar ob sanjskem razpletu sprinta štafet lebdela v oblaku veselja. Z Anamarijo Lampič sta na najboljši možni način izkoristili drugo veliko priložnost svetovnega prvenstva v Seefeldu in pritekli srebrno kolajno. Kolajno, ki ni le vrhunec njune kariere. Katja je tako dosegla vrh kariere pri 34 letih. To je kolajna zlatega leska za slovenski smučarski tek, ki je v nordijski družini s skakalci pod Poncami potisnjen na obrobje. »S tem je pozabljeno vse. Vse težave s smučmi, vsi trenutki, ko je zmanjkal korak, odriv, kanček sreče, ko je vedno kaj za las zmanjkalo za stopničke. Zdaj se je to vrnilo v najpomembnejšem trenutku. Imava jo, imamo jo,« je radost iz smučine dodajala Anamarija Lampič.
Veliko energije po črnem četrtku
To je kolajna ekipe. Vsaka je prispevala svoj del in obe sta izkoristili potencial do konca. Če je Katja Višnar junakinja dneva, ker je vzdržala vse ponovitve, vse predaje, je Anamarija Lampič kot odlična v zaključkih pristavila piko na i. Le 37 stotink sekund zaostanka za Švedinjama Majo Dahlqvist in Stino Nilsson ter 23 stotink prednosti pred norveškim parom Ingvild Flugstad Oestberg in Maiken Caspersen Falla, posamično svetovno prvakinjo, ter 56 stotink pred štafeto Rusije – vse to govori o drami dneva. Tudi o tem, da je bilo zlato na koraku, če Lampičeva v zadnjem delu ne bi tekla po zunanji smučini. »Kakor koli, kolajna je. Obe sva opravili optimalno. V zadnjem klancu sem dala vse od sebe, videla sem priložnost, sproščalo se je veliko energije. Ponosna sem in zadovoljna. Komaj čakam trenutek, da bo kolajna okoli vratu,« je povedala Lampičeva.
Po črnem četrtku je bilo motivacije in nakopičene energije še toliko več. »Potem ko smo v četrtek udarili mimo, sva bili še bolj odločeni, še bolj motivirani. V kolajni je 15 let tistega, kar rada delam. Pri Katji še več. Ogromno mi pomeni. V kolajni odseva prispevek družine, fanta, serviserjev, trenerjev, prijateljev, vseh. Veliko jih je bilo na prizorišču,« je govorila tekačica iz Valburge. Zaradi kolajne bosta v senci ostala njen mlajši brat Janez in Miha Šimenc, ki sta naredila nemara še večjo senzacijo z devetim mestom, kar je eden vrhuncev moškega teka sploh. Teči v finalu ob parih Klaebo-Iversen (Norveška), Retivykh-Bolšunov (Rusija) in De Fabiani-Pellegrino (Italija) pomeni poseben priklon do tal.
Katja Višnar: Vedela sem, da nama kolajna ne uide
Kolajna ni senzacija. Obe sodita med najboljše sprinterke na svetu v klasiki. Tokrat se je optimalno izšlo praktično vse, kar je šlo mnogokrat prej narobe. Trasa s časovno ne predolgim sprintom je bila pisana na kožo obeh. Še posebno je bilo to pomembno za Katjo Višnar, ki je bila velikokrat šibek člen zaradi vzdržljivosti. Ob polfinalu in finalu si sprinti hitro sledijo in za uspeh je potrebna tudi vrhunska vzdržljivost. Katji je zneslo do konca. »Tudi sama sem malce dvomila. Vem, da je bilo tudi mnogo poznavalcev, ki niste verjeli, da bom vzdržala. Vedela sem, da je to moja šibka plat. Vedno je bilo v tistih trenutkih najtežje meni. Vendar sem po posamičnem sprintu dobila potrditev, da sem močna, dobro pripravljena. Tudi dnevna forma je bila super. Počutila sem se močna. Naredila sem vse, da me na koncu ni pobralo. Trasa mi je ustrezala. Noge so vzdržale. Ko sem zadnjič predala Anamariji, sem bila popolnoma prepričana o njenih sposobnostih. Vedela sem, da nama kolajna ne uide,« je Višnarjeva opisovala svojo plat.
Verjetno je bila to zadnja velika priložnost v karieri Višnarjeve. »To sem vedela in bila zelo mirna. Ko se je po drsalnem sprintu vse nekako podrlo, sem na to hitro pozabila. S sinom Ludvigom sem spoznala, da je pomembno še kaj drugega. S tem sem se osredotočila na najpomembnejše. Dobila sem mirnost, samozavest, željo, da pokažem, kaj zmorem,« je pripovedovala Višnarjeva. Doma na Bledu ali Norveškem bo zdaj ob štirih snežinkah njenega partnerja Ola Vigna Hattestada in njegovem olimpijskem zlatu tudi njena srebrna snežinka. To si je še posebno želela.
Tudi sin Ludvig že ve, kaj pomeni kolajna
Obe sta poudarjali, da kolajna, tretja po dveh Petre Majdič pred dvanajstimi in osmimi leti, ni le njuna, ampak je to dosežek celotne ekipe. Slovenski tek ima kolajno! »To ni samo moja in Anamarijina kolajna. V lesku kolajne je odraz dela vse ekipe. V to je vpeto ogromno ljudi. Zame je uspeh še toliko večji. Ogromno dela je bilo vloženega in končno se je izšlo,« je na prispevek vseh opozarjala Katja, ki zaradi odnosa do drugih, tudi zaradi dolge kariere, po tridesetem letu velja za mamo reprezentance. Na svetovnih prvenstvih je že izkusila grenkobo četrtega mesta, ki potone v pozabo. »Kolajna je nagrada za trud in odrekanje veliko ljudi okoli mene. Tudi sin Ludvig že ve, kaj pomeni kolajna. Ola je verjel vame, vedno je govoril, da sem ena najboljših. Tudi Maiken Caspersen Falla je vedno želela trenirati z mano. Kolajna je potrditev. Imamo jo!« je zavriskala Višnarjeva.
