Za avtomobilsko industrijo načeloma velja, da se v njej cedita med in mleko, vsaj sodeč po dobičkonosnosti velikih igralcev na svetovnem trgu, ki se meri v milijardah evrov. Pa imajo delavci – v mislih nimamo vodilnih – kaj od tega? Revoz, na primer, je največji slovenski izvoznik, s 3400 delavci velik zaposlovalec in edina slovenska tovarna, ki izdeluje osebne avtomobile. Dodana vrednost na zaposlenega je bila predlani 75.800 evrov, kar je občutno več od slovenskega povprečja okoli 43.000 evrov, dobiček v letu 2017 pa je znašal 34,7 milijona evrov. Pričakovali bi, da se to pozna tudi pri plačah, a so te s povprečnimi 1586 evri še vedno pod slovenskim povprečjem. Je pa spodbudno, da so letos zvišali plače, in sicer najnižje za 5,2, preostale v povprečju za 4,5 odstotka.
Stuttgart je od Novega mesta oddaljen približno 700 kilometrov in velja za Mercedesovo mesto, saj ima tam največji svetovni proizvajalec premijskih vozil svoj sedež. Vodilni možje koncerna Daimler, pod katerega sodi Mercedes-Benz, so nasmejani, saj so še osmo leto zapored povečali prodajo, ki se je lani ustavila pri rekordnih 2.310.185 avtomobilih. Nasmejani pa niso zgolj vodilni, temveč 130.000 v Nemčiji zaposlenih delavcev. Ti bodo v skladu z nagrajevalno shemo delitve dobička, ki so jo uvedli leta 1997, na svoj račun ob aprilski plači dobili še 4965 evrov nagrade. Ali skorajda pet povprečnih slovenskih plač. Je to zgolj posledica izjemno močnih sindikatov in uzakonjenih delavskih svetov, ki povečujejo pravice zaposlenih, ali pa zgolj razmišljanja menedžerjev milijonarjev v smeri, da več ko daš, več nato tudi dobiš, saj je motivacija zaposlenih na visoki ravni? Znesek prevedeno pomeni, da bodo razdelili 650 milijonov evrov, a se zdi nagrada ob 11-milijardnem dobičku kot kapljica v morje. Vedeti pa je treba tudi, da so nemški delavci v avtomobilski industriji že sedaj odlično plačani, povprečna urna postavka je bila namreč lani 45 evrov. Ali drugače: nemški delavec v avtomobilski industriji je zaslužil več od nemškega povprečja, ki je dobrih 3800 evrov bruto (2300 neto).
O čem podobnem lahko delavci v Indiji ali Mehiki, kjer imajo največji prav tako tovarne, kljub visoki dodani vrednosti ali dobičkom le sanjajo. Zdi se neverjetno, a je resnično, da se morajo delavci v Indiji zadovoljiti s plačilom enega ameriškega dolarja na uro, v Mehiki pa je urna postavka v Audijevi tovarni s 50-letno zgodovino (v njej je Volkswagen proizvajal hrošča) 2,25 dolarja, pri čemer so s sindikati podpisali pogodbo, da se lahko giba med 1,4 in 4 dolarji. Ob tej primerjavi se resnično zdi, da živimo v sanjski državi…
