Nika Ham (1991) je po diplomi na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje slikarstvo opustila, saj so se ji z videom, animacijo, performansom in grafičnim dizajnom odprle nove izrazne možnosti. Zdaj končuje magistrski študij, deluje obenem kot umetniška direktorica dunajskega filmskega festivala Let's cee, sodeluje s skupino Laibach, a njena baza je, kot pravi, Moderna galerija.
Od leta 2016 je tam čuvajka razstav, razmeroma hitro so ji dali veliko odgovornosti. Kaj to pomeni? »Da ima študent vse alarme Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti Metelkova ter da je ob koncih tedna vse prepuščeno njemu, se mi ni zdelo možno. A videli so, da sem precej angažirana. Tudi ko počnem stvari, kot v videu, ki naj jih v galeriji ne bi, se tega lotevam odgovorno.«
Zdaj je torej umetnica, ki honorarno dela v eni osrednjih umetniških institucij, hkrati pa si – tokrat znotraj iste institucije – prizadeva tudi za lastno produkcijo. Javnosti se je med drugim že predstavila s performansom Skvot (2017) v Aksiomi in v sklopu razstave o umetnosti animiranih gifov Stop and go v MGLC, Videospot pa je naposled »pripeljala« še v domačo hišo, v MSUM. »Čakam še na razstavo v Moderni galeriji,« doda v smehu.
Ljudem vrniti pogled
V njeni video instalaciji Videospot je mogoče najti domala vse, kar naj bi bilo v galeriji prepovedano. Skače, teče, pleše in se kotali po tleh, navihano se skriva v kartonskih škatlah, po galerijskih dvoranah prepeva in sprehaja psička, prižge si cigareto, igra se z razstavljenimi artefakti… Na vprašanje, zakaj, odgovarja, da zato, ker ji je bilo dolgčas in ker pač lahko: »Skozi leta se je nabralo dovolj posnetkov nadzornih kamer, da mi je postalo jasno, da mora iz njih nastati umetniški projekt, in tudi nadrejeni so k sreči uvideli umetniški potencial.«
Ne gre zgolj za slabo šalo ali za blatenje varovalnih sistemov, zatrjuje, temveč za soočenje svojih diametralno nasprotnih vlog v galeriji. »Ljudem sem želela vrniti pogled, ki jim v nasprotju s čuvaji nikoli ni dan. Sama navadno nastopam v vlogi opazovalke, a s tem, ko tudi mene posnamejo nadzorne kamere, postanem svoj lastni opazovalec in pretresem razmerje med objektom in subjektom.«
Različne akcije poveže v enotno videonaracijo prikazen v belem skafandru, ki kroži po razstavnih dvoranah. Če sprva deluje kot nedefinirana figura, se v trenutku, ko razkrije obraz, res izkaže, da gre za avtorico. »Prikazati sem želela paleto čustev, ki jih v Moderni, kjer se moj dan začne in konča, doživljam. Nekateri bodo v tem videli veselje, da lahko tam vse to izrazim, drugi si – tudi zaradi dramatične glasbene podlage Alicie Enstrom – to interpretirajo kot mojo ujetost v sistem, iz katerega ni izhoda.«
Vprašanje pogleda
V slabi kakovosti posnetkov in statičnosti nadzornih kamer najdeva estetiko. »Posnetke bi lahko izboljšala, a sem želela obdržati njihovo surovost, rastre, ki delujejo retro. Poleg tega lahko pozorni gledalec opazi, da gre za posnetke iz različnih časovnih obdobij, ko smo kamere tudi že menjali, zato obenem spoznava evolucijo nadzornega sistema v Moderni galeriji,« pravi.
Opozarja še na pomen postavitve, ki ni navadna projekcija videa, ki ga je mogoče ujeti tudi na spletu, temveč je muzejska postavitev. »Z dvema projektorjema in prekrivanjem dveh istih videov v kotu prostora to ni več zgolj neki videospot, temveč postane umetniška instalacija, ki obiskovalca nagovori drugače.« Tudi z mimobežnostjo, neulovljivostjo podobe, ki na povsem svoj način (pod)odpira vprašanje pogleda.
