Ameriški video umetnik Bill Viola in Michelangelo pri svojem ustvarjanju uporabljata povsem različna tehnična in konceptualna orodja. In vendar so v londonski Kraljevski umetnostni akademiji velikemu renesančnemu slikarju Michelangelu (1475–1564) ob bok postavili dela velikega Billa Viole (1951), umetnika, ki v svojem ustvarjanju dosledno in poglobljeno preizkuša možnosti rabe gibljive slike v galerijskem kontekstu. Pravzaprav je pričujoča razstava nekakšna retrospektiva, saj dvanajst monumentalnih prostorskih video instalacij prevlada nad manjšimi in statičnimi deli Michelangela, predvsem risbami in reliefnimi skicami iz Kraljeve zbirke.
Umetnost nadomesti vero
Bill Viola je nekoč izjavil, da se z gibljivo sliko ukvarja zgolj po spletu okoliščin, ker je pač rojen v drugi polovici 20. stoletja, ko sta bila video in televizija pač prevladujoča medija. Med številnimi umetniki, ki so od zgodnjih 70. let razumeli video kot tisti množični (umetniški) medij, ki lahko prodre najgloblje v družbeno tkivo, je Viola vedno izstopal. Zanj video ni bil zgolj orodje za dokumentiranje stvarnosti ali formalistični eksperiment, ampak ga je sčasoma razvil v svojstveno obliko žive slike. Pri tem je ključnega pomena časovna komponenta videa, ki jo zavestno manipulira v postprodukciji, kar njegovim podobam zagotavlja značilno brezčasnost. Njegove velike video instalacije namesto narativnega toka ustvarijo meditativno atmosfero, medtem ko naslavljajo nekatera temeljna eksistenčna vprašanja človeške vrste: minljivost, rojstvo in smrt. Ti pojavi, ki so bili v 16. stoletju – ko ateizem še ni obstajal – razumljeni zlasti skozi prizmo verovanja, so v preteklih dveh stoletjih v veliki meri prešli v polje znanosti, zato se nemara zdi ta duhovni prostor danes nekoliko izpraznjen. V primeru Billa Viole ta prostor zapolnjuje umetnost.
Prav zato je dialog med dvema tako različnima umetnikoma dobrodošel, saj – poleg tega, da je Michelangelo marketinška vaba – nazorno prikazuje, kako univerzalna in aktualna so ta vprašanja, ki zadevajo prav vsakogar. Človek je še vedno tista edinstvena žival, ki se zaveda svoje lastne smrti in se je hkrati tudi neizmerno boji. Michelangelo to večno temo načenja skozi krščansko in antično mitologijo, kar mojstrsko rešuje v delih, kot je denimo ena izmed razstavljenih risb Marije z otrokom (okoli 1540), ki je prepojena z otožnostjo materinega zavedanja otrokove (in lastne) neizogibne smrti. Nasproti je postavljen razvpiti video Nanteški triptih (1992), ki prikazuje ciklus življenja. Na srednjem platnu v brezprostorju lebdi figura, ki lahko spomni na iluzionistične baročne freske, na krilih pa se predvajata brutalno eksplicitna prizora rojevanja in umiranja.
O tem, da je smrt edina gotova stvar v življenju, priča tudi diptih Moški/Ženska v iskanju večnosti (2013), kjer se gledalec sooči s frontalnimi video podobami dveh postaranih teles. Figuri spominjata na motiv Adama in Eve, ki sta po legendi zaradi radovednosti ali neumnosti izbrala smrtnost namesto večnega življenja. Z uporabo nekaterih kulturnih arhetipov in zavoljo pretanjene izvedbe je Violi nedvomno uspelo ujeti pozornost obiskovalcev, ki postopoma sprejme upočasnjen in meditativen tempo del. Ta ustreza tudi muzejski postavitvi Michelangelovih del, kjer se poleg štirinajstih risb znajde tudi krožni marmorni relief Tondo Taddei (1504–1505), ki je zaradi svoje krhkosti le redko na ogled širši javnosti.
