Očetovska ljubezen je nekaj najlepšega, če gre za sina edinca, pa so vezi še močnejše. Nič drugače ni bilo pri ustanovitelju podjetja Ferrari Enzu Ferrariju, ki mu je edinec Alfredino pomenil vse na svetu. Njuna vez je bila nekaj posebnega tudi zato, ker je bil fant že od mladih nog zaljubljen v avtomobile, zato si lahko predstavljate njegovo bolečino, ko mu je sin pri vsega 24 letih umrl za posledicami mišične distrofije. Da bi njegovo ime živelo še naprej, se je odločil, da njemu v spomin posveti znamko športnih avtomobilov Dino.
Poosebljala je sredinsko vgrajene motorje s pogonom na zadnjih kolesih, katerih posebnost je bila, da niso bili 12-valjniki, kar se je poznalo pri nižji ceni, a tudi manjše zmogljivosti. Pri čemer so bila imena avtomobilov poimenovana glede na prostornino motorja in število valjev. Prvi je bil tako model 206 GT, kar je prevedeno pomenilo 2-litrski bencinski šestvaljnik.
Množicam še vedno nedostopen
Nižja cena je pomenila, da je avto konkuriral porscheju 911, in ne, da je bil dostopen množicam. Alfredino je sicer še za časa življenja očeta prepričal, naj s šestvaljnimi motorjem, pod katerega se je podpisal inženir Vittorio Jano, tekmuje v formuli 2. To je zahtevalo, da bi moral biti motor za potrebe homologacije vgrajen v 500 serijskih štirikolesnikov. Enzo je zato prosil Fiat, da bi sodeloval pri proizvodnji športnega avtomobila, kar se je tudi zgodilo. Vozniki niso bili najbolj zadovoljni, saj je bila potniška kabina skopo odmerjena, nadzor nad avtom pa zahteven, zato so na pomoč poklicali slovitega oblikovalca Sergia Pininfarino in mu naročili, da za znamko Dino skreira športnika, ki bo prvič na ogled na pariškem salonu leta 1965. Model 206 GT, pod katerega se je podpisal Pininfarinin Leonardo Fioravanti, je bil tako prvi ferrari, narejen za običajno cesto, 180 konjev moči pa je bilo za avto, narejen iz aluminija, dovolj, da je opozoril na znamko Dino in v dveh letih našel 152 kupcev. Za kaj več so potrebovali več moči, 246 GT s 195 konji pa je bil zadetek v polno (maksimalna hitrost je bila 237 km/h, pospešek do stotice v 7,1 sekunde), med letoma 1969 in 1974 pa je osvojil srca 3569 zemljanov, ki so zanj morali odšteti približno 14.500 dolarjev. Še več moči je ponujal model 308 GT4 s prostorom za 2+2 potnika. Moč osemvaljnika je imela že 250 konjev, zanimivo pa je, da so mu z majem 1976 zamenjali logotip – namesto Dinovega je dobil Ferrarijevega.
Dino je priljubljen med zbiratelji, nanj je vrgel oko tudi David Lee, čigar zbirka je vredna 50 milijonov ameriških dolarjev. »Dino je bil odmik od avtov, ki sem jih do tedaj restavriral. Videl sem izziv, da ga obnovim do te mere, da bo postal modernejša interpretacija. Mnogi ljudje menijo, da je eden najlepših italijanskih avtomobilov vseh časov, zato je bil izziv predelave še toliko večji,« se spominja Lee, čigar prvi dino je bil letnik 1972, zanj je odštel 260.000 dolarjev, vanj pa nato vložil okrogel milijon. Zunanjost je ostala več ali manj enaka, se je pa povečala velikost pnevmatik s 13 na 17 palcev, avto pa so po predelavi, ki je vključevala tudi 400-konjski osemvaljnik in komponente iz modernih ferrarijev, preimenovali v monza 3,6 evo in je nekakšna moderna interpretacija ikone. Izdelali so jih po pet na leto, cena je bila neznanka, enega je v svojo zbirko zapeljal tudi Jay Leno. »Navdušeno me kličejo zbiratelji, kot so šejki pa številni Evropejci in Azijci. Vsi pravijo, David, želim si ga!«
Potrebna zamenjava logotipa
Med tiste, ki o znamki Dino vedo (skoraj) vse, spada tudi Matthias Bartz, ki je bil od nekdaj ljubitelj avtomobilov iz 60. in 70. let. »Dino je bil zame od prvega trenutka, ko sem ga videl, sanjski avto. Pininfarinina oblika me je fascinirala. Poslovno sem bil uspešen, zato sem si ga lahko privoščil. Danes jih imam v garaži šest,« pravi Bartz. Znamke Dino vrsto let niso enačili s Ferrarijem, njihov marketinški model, da gre za »nizkocenovnega ferrarija« pa se sprva ni izkazal za uspešnega. Stranke so pač želele voziti ferrari in ne dina. Tudi zato so se nekateri prodajalci odločili, da na motorni pokrov nalepijo tudi Ferrarijev logotip.
Danes je zgodba obrnjena na glavo, avtomobili dino so zaželeni in veljajo za kultne. V anketi pred nekaj leti pa so lastniki ferrarijev za najlepšega vseh časov izbrali prav dino 246 GT. Danes jih zbiratelji množično iščejo, prvi pogoj pa je seveda, da imajo certifikat Ferrari classic, ki potrjuje, da gre za original. Takšen 206 GT na dražbi zlahka doseže 850.000 dolarjev.
