Slovesa od testnih avtomobilov ob koncu druženja so različna. Nekatera težja, druga lažja, jih je bilo pa do zdaj, pa se jih je nabralo že blizu 500, zares malo takšnih, od katerih smo se poslovili z veseljem. Na neki način prav posebno slovo pa je bilo pred časom tisto od avtomobila fiat 500L. V trenutku, ko smo mu obrnili hrbet, nas je namreč spreletelo – je bilo zadnjič, da smo imeli na testu tovrsten avtomobil, je bil to naš zadnji test malega enoprostorca?
Tako negativna misel seveda še zdaleč ni iz trte izvita. Eden za drugim so namreč v zadnjem letu ali dveh proizvodnji v slovo mahali dovčerajšnji tekmeci 500L, dokler jih ni ogromen valjar z imenom mali športni terenci skoraj vseh povozil. A prav fiat 500L je še vedno precej živ dokaz, sploh pa po nedavni manjši prenovi, da bi bilo škoda, če bi ta segment tudi dokončno izginil. Res je, zagotovo na trgu ni malo avtomobilov, med vožnjo katerih smo uživali bolj kot s tokratnim testnežem. Primernega položaja za volanom sicer ni bilo težko poiskati, tudi počutje je ob živahni in razgibani armaturni plošči, ki ob večinoma ne najprvovrstnejših materialih sicer ne deluje pretirano kakovostno, a še zdaleč ne ceneno, v avtomobilu prijetno. Zato poskrbi tudi zaslon infozabavnega sistema, ki je sicer zelo majhen, a simpatičen in predvsem dobro odziven ter enostaven za uporabo. Kar po drugi strani ne navduši in ima vpliv na počutje med vožnjo, so nekatere druge reči…
V prvi vrsti bi omenili predvsem dimenzijsko dokaj majhne, razmeroma trde in posledično za višje dokaj neudobne sedeže, prav tako je med vožnjo med ovinki veliko nagibanja, pa tudi volanski mehanizem ni ravno odziven. Enako mešane občutke pusti tudi 1,3-litrski dizelski motor s 95 konji (70 kilovati) moči v kombinaciji s 5-stopenjskim ročnim menjalnikom. Ta namreč ni ravno prvak pri odzivnosti (z mesta do stotice denimo 500L z njim potrebuje 13,9 sekunde), tudi pri avtocestnih hitrostih se na prehitevalnem pasu ne bo počutil najbolje, obenem pa je kar precej glasen. A po drugi strani je prav to slednje v bistvu edino, kar mu dejansko lahko štejemo v minus. Vendarle gre namreč v prvi vrsti za družinski avto, namenjen umirjeni vožnji, pri kateri mu ne manjka prav nič. In ko ga na ta način tudi vozimo, pride pri motorju do izraza njegova najboljša lastnost – da je izredno varčen. Na testu nam je namreč na 100 kilometrih vožnje porabil vsega 4,9 litra dizelskega goriva.
Kjer se fiat 500L prav tako izkaže, je njegova prostornost in prilagodljivost. Čeprav v dolžino meri le 4,24 metra, se bo namreč v njem brez težav s prostorom tako za glavo kot okončine vozilo pet odraslih ljudi. Resda pri tem svojo vlogo odigrajo že omenjeni manjši sedeži, a drugače toliko prostora na omenjeni dolžini za potnike pač ni mogoče doseči. Če boste na zadnjo klop posedli otroke, pa jo boste lahko tudi pomaknili malce naprej in s tem dobili dodaten prostor v prtljažniku. Ta sicer že tako v osnovi pogoltne zelo bogatih 400 litrov, ob omenjenem vzdolžnem premikanju zadnje klopi in več različnih načinih zlaganja zadnjih sedežev pa 500L postane tudi avtomobil, s katerim je mogoče prevažati cel kup najrazličnejše krame. Skratka, s tega vidika domala ne zaostaja za manjšimi potniškimi dostavniki, od katerih pa je vseeno bolj kultiviran in je tudi videti bolje, pri čemer mu sorodstvo z legendarnim malčkom fiatom 500 zagotovo pride prav.
Ko seštejemo vse skupaj in dodamo, da je imel testni primerek na voljo opremo city, ki ni pretirano bogata, a ji ne manjka prav nič nujnega, je tudi cena 16.690 ob vsem, kar ponuja ta avtomobil, zelo korektna. In da, škoda bi bilo, če vsaj Fiat ne bi bil ena redkih izjem in ne bi vztrajal v segmentu, ki bi ga (ga bo?) marsikdo pogrešal…
