Prejšnji petek me je naključje odpeljalo v Koper. Malo po deseti uri zvečer sem zavil z avtoceste in zapeljal proti mestnemu središču. Pot me je vodila čez preveliki krožišči do Pristaniške ulice, kjer se je naše največje obalno mesto nenadoma spremenilo v lunapark. Z obeh strani ceste je vame zableščalo na tisoče okrasnih lučk, ki so prekrivale debla razvpitih koprskih palm in v meni budile neprijeten sanjski občutek, da me bodo na koncu tega zaslepljujočega predora ob zvokih fanfar pričakali nevesta, matičarka in tristo pijanih svatov. In ko se je pred menoj namesto poročne povorke prikazal velik sijoč napis Čokolandija, sem bil že povsem prepričan, da haluciniram.
Moj koledar je namreč vztrajal, da je 8. februar, in prisegel bi, da sem prejšnji večer na televiziji poslušal matematične izračune o tem, koliko kulture človek dob...
