Vladimir Kramnik, zadnji izbranec, 2. del

Razjarjeni Kasparov je po porazu želel povratni dvoboj, ki pa ga pogodba ni omenjala, četudi se je novi prvak strinjal. Prvo obrambo naslova je tako Kramnik dočakal šele leta 2004. V švicarskem Brissagu ga je izzval tedaj skoraj nepremagljivi Madžar Peter Leko, ki je unovčil površno delo ruskega štaba in vodil pred zadnjo partijo. Vladimir je z nadčloveško voljo izenačil in ostal kralj. Ne le to, tam je spoznal bodočo ženo, novinarko Le Figaroja, in se preselil v Pariz. Leta 2006 se je končala dolgoletna zmešnjava v svetovnem šahu; v ruski Elisti sta se pomerila Kramnik, prvak po »profesionalni« različici, in Veselin Topalov, prvak po uradni različici FIDE. Dvoboj je zasenčila »straniščna« afera: Bolgari so obtožili Vladimirja, da se med partijo preveč zadržuje na stranišču, kjer so nato odkrili nekakšne kable. Prek njih naj bi zviti Rusi dajali napotke svojemu adutu. Užaljeni Kramnik je izgubil naslednjo partijo brez igre, na koncu pa le slavil po podaljšku. Zdaj je bil absolutni svetovni prvak. Kljub težavam z zdravjem se je leta 2008 vrnil tudi na prvo mesto svetovne lestvice. A že ga je čakal nov dvoboj: v Bonnu ga je izzval Indijec Višvanatan Anand, ki je pri skoraj 40 letih igral vse bolje. Slabo pripravljeni Kramnik tokrat ni imel nobenih možnosti.

Čeprav je v šahu dosegel vse, zaslužil več kot 15 milijonov evrov in imel že družino, je Vladimir še gojil ambicije in ostajal v vrhu. Njegovi intervjuji so bili obvezno čtivo. Redno je igral na elitnih turnirjih, najbolje na največjih, najraje pa v Dortmundu, kjer je zmagal kar desetkrat. Spet je začel igrati bolj energično – kot v mladih letih. Dovolj pove tale partija na slepo: