Devetdesetletna Agnès Varda, »režiserka, scenaristka in legenda«, kot so jo predstavili na tiskovni konferenci, je v glavnem programu predstavila film Agnès o Vardi, v katerem se skozi pripoved in odlomke iz svojih filmov spominja svoje kariere, ki traja že več kot šestdeset let. Podoben film, Agnèsine plaže, je posnela že pred dobrimi desetimi leti – kot pojasni v tem filmu zato, ker se je na smrt ustrašila 80. rojstnega dne in je, preden bi nastopil, hotela posneti film. Agnès Varda pa ni fascinantna osebnost le kot filmska ustvarjalka – v 60. in 70. letih je filme snemala kot ena izmed redkih žensk, svoj pristop do filma pa kar naprej na novo izumljala. Fascinantna je tudi njena osebnost: ekscentrična, igriva, duhovita, hkrati melanholično čustvena in politično ostra. Agnès o Vardi je tako zanimiv film, ker je zanimiva Agnès Varda – četudi v primerjavi z njenim avtoportretom izpred desetih let morda deluje kot nekoliko zbledel odmev.
Eden najzanimivejših filmov festivala sicer prihaja iz Panorame, ne tekmovalnega programa. Obenem gre za enega redkih (z izjemo retrospektiv), ki na Berlinalu niso prikazani premierno, saj je Spominek britanske režiserke Joanne Hogg januarja na Sundanceu že prejel veliko nagrado žirije za najboljši igrani neameriški film. V njem kot tiha, a predana mlada filmska ustvarjalka Julie nastopi Honor Swinton Bryne, hči veliko bolj znane Tilde Swinton, ki v filmu igra njeno mamo. Pripoved o mladi ženski, ki se znajde v svojem prvem resnem razmerju s karizmatičnim Anthonyjem (Tom Burke), je posneta v režiserkinem značilnem minimalističnem, odmaknjenem slogu, v katerem je komično predstavljeno z resnim obrazom. Joanna Hogg tudi Spominek kot prejšnje filme umesti v tipično okolje višjega razreda, tokrat v osemdesetih, a ga posname v realističnem slogu, na katerem ni nič glamuroznega. Julie se skozi odnos z Anthonyjem in filmsko ustvarjanje začnejo prepletati elementi resničnega in izmišljenega sveta, Anthony, ki se zdi kot ustvarjen za poglabljanje njene negotovosti, pa skoraj ogrozi vse, za kar si Julie v življenju prizadeva.
In končno, tudi enega izmed filmov, pri katerih je sodelovala Slovenija, je posnela režiserka. Makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska je svoj peti film o dvaintridesetletnici, ki ji makedonsko vasico uspe vznemiriti skoraj po naključju, po ponižujočem in pokroviteljskem razgovoru za službo, naslovila Bog obstaja, ime ji je Petrunija. Pripoved, ki jo je Mitevska napisala skupaj z Elmo Tataragić, temelji na resničnem dogodku izpred petih let, ko je v tekmovanju za reševanje lesenega razpela iz deroče reke v Štipu morala posredovati policija – in sicer zato, ker je križ prva zgrabila ženska, kar je v nasprotju s pravili praznovanja svetih treh kraljev v Makedoniji. Mitevska je svojo pripoved o Petruniji (Zorica Nuševa) zasnovala kot satiričen prikaz makedonske patriarhalne, mačistične, globoko religiozne družbe, v kateri se diplomirana zgodovinarka, ki jo bolj zanima kitajska revolucija kot makedonski heroj Aleksander Veliki, ne znajde najbolje. Bog obstaja, ime ji je Petrunija je feministična kritika makedonske družbe, a to včasih izpelje bolj, drugič manj uspešno, tako kot se zdi, da se film na trenutke težko odloči med tem, ali naj svet, ki ga prikazuje, obravnava resno ali satirično. Teona Strugar Mitevska pa s filmom nadaljuje tematsko pot, ki jo je začrtala že s svojim prvencem Sem iz Titovega Velesa – raziskovanje presečišč ženskega izkustva in nacionalne ali kulturne identitete, ki si pogosto prihajata nasproti.
