Mednarodni filmski festival, 69. Berlinale, se je začel s filmom The Kindness of Strangers (Prijaznost neznancev) danske režiserke Lone Scherfig. Četudi je režiserka izjavila, da se je hotela na današnje globalno družbenopolitično krizno stanje odzvati na pozitiven način, je v filmu zares težko izluščiti kakšno povezavo z dejanskostjo, saj ta veliko bolj spominja na pravljice H. C. Andersena in hkrati viktorijanske zgodbe o dobrosrčnih junakih z družbenega dna. Clara (Zoe Kazan) skupaj s sinovoma zbeži pred nasilnim možem, ker pa nima denarja, stanovanja ali službe, se v New Yorku znajdejo na ulici, v knjižnicah, trgovinah in restavracijah, kjer Clara krade hrano, obleke in obutev. Nazadnje najdejo zavetje v ruski restavraciji, ki jo ima v lasti čudaški Timofej (Bill Nighy) in kjer se zaradi dobrosrčnosti popolnih neznancev sčasoma začnejo vleči iz brezupnega položaja.
The Kindness of Strangers je film, ki resnične problematike – na primer nasilje, revščino, nemoč žensk z otroki, ki iščejo zaščito – na silo poenostavi zato, da lahko kot gledalci v njih uživamo in po slabih dveh urah iz kinodvorane vendarle odidemo s prijetnim občutkom.
Norveški fokus
Veliko bolje od ponesrečenega filma Lone Scherfig se je odrezal drugi Skandinavec v tekmovalnem programu. Norveška je država, ki jo letos na Berlinalu postavljajo v fokus na filmski tržnici, kjer je postavljena Norveška hiša, v tekmovalni program pa se je, tako kot lani, uvrstil en norveški film. Ut og stjæle hester (Krasti konje) je enajsti film Hansa Pettra Molanda, ki na Berlinalu za zlatega medveda tekmuje že četrtič, po filmih, kot je bil na primer Amaterji iz leta 2014. Gre za priredbo istoimenskega romana pisatelja Pera Pettersona iz leta 2003, ki so ga odtlej prevedli v 50 jezikov in prodali v več kot milijon izvodih. Ovdoveli Trond (Stellan Skarsgård) odkrije, da je Lars (Bjørn Floberg), njegov sosed na norveškem podeželju, kamor se je ravnokar preselil, človek, ki ga je poznal pri petnajstih.
Osrednja pripoved filma je tako umeščena v zadnja leta druge svetovne vojne in nemške okupacije ter v obdobje po njenem koncu: Trond poletje preživlja pri očetu, v koči ob reki na norveškem podeželju. To Hans Petter Moland posname z izjemnim občutkom za naravo in letne čase, namesto zgolj vida in sluha daje vtis, da vključuje tudi vsa druga čutila. Petnajstletni Trond začne sanjariti o materi svojega prijatelja, a ne opazi, da ima ta razmerje z njegovim očetom že vse od takrat, ko sta bila oba člana uporniškega gibanja proti nacistični okupaciji. Ut og stjæle hester je nežen, počasen, poetičen film, zahteva premislek o odgovornosti, krivdi in moči preteklosti, ki se lahko vsak trenutek nepričakovano manifestira tudi v sedanjosti.
Odvratna natančnost
Njegovo popolno nasprotje je doslej zagotovo najbolj razvpit film letošnjega Berlinala Der goldene Handschuh (Zlata rokavica) nemškega režiserja Fatiha Akina. Tudi ta je priredba istoimenskega romana, ki ga je Heinz Strunk napisal po resničnih dogodkih v Hamburgu v sedemdesetih. Takrat je v St. Pauliju, okolišu v osrednjem Hamburgu, serijski morilec Fritz Honka v lokalnem baru, poimenovanem Zlata rokavica, ženske z roba družbe, predvsem brezdomke in prostitutke, vabil k sebi domov na pijačo, kjer jih je posiljeval, mučil in ubil, nato pa njihova trupla razkosal in se jih delno znebil, delno pa jih spravljal v omaro. Der goldene Handschuh Fatiha Akina njegov »milje« upodobi z odvratno natančnostjo: ob gledanju filma se zdi, kot da umazanija, tobačni madeži, smrad, razbite steklenice žganja, telesne tekočine in trohneči kosi trupel, zaviti v okrvavljene rjuhe in natlačeni v omaro, nočejo ostati na platnu – pravzaprav je nemogoče pobegniti pred občutkom, da smo se znašli med njimi.
Četudi je gledanje filma že zato neprijetno, je dvorano med premiero za tisk zapustilo veliko novinarjev in še posebej novinark predvsem zaradi nazorno prikazanega spolnega nasilja: ne le da že v prvem prizoru Honka zvezani ženski odžaga glavo, v nadaljevanju svoje druge žrtve posiljuje z najrazličnejšimi predmeti in je nad njimi nasilen tudi na vse mogoče druge načine. Težko se je izogniti občutku, da je vse to samo sebi namen, celo provokacija: četudi je Akin berlinsko premiero filma pospremil s pojasnilom, da gre za portret Nemčije pred »gospodarskim čudežem«, v povojnih razbitinah in revščini, se njegov film v družbeno stanje ne poglablja zares. Niti se ne poglobi v Fritza Honko: ta nastopi kot popolna pošast, v kateri ni dovolj človeškega, da bi ga kot takega tudi prepoznali; Akin se ne sprašuje zares o razlogih za njegovo sovraštvo do žensk in drugih družbenih skupin, temveč ga zariše precej površinsko. Takšno početje je v določenem smislu nevarno: če so zla sposobne le pošasti, potem nam ni treba razmišljati o tem, ali smo sami sposobni enakega. Pa vendar zgodovina – prav v Nemčiji, tri desetletja pred zgodbo Fritza Honke – priča o tem, da smo – in to kot povsem navadni ljudje.
