»Pred vami stojim z ljubeznijo in hvaležnostjo, da ste me opazili in sprejeli. Rada vas imam – več ne morem govoriti, ker imam tremo,« je avditorij Gallusove dvorane na četrtkovi državni proslavi lesketajočih se oči nagovorila letošnja Prešernova nagrajenka za življenjsko delo, kostumografka in scenografka Bjanka Adžić Ursulov. V imenu scenarista in režiserja Filipa Robarja Dorina, ki je ravno tako prejel Prešernovo nagrado za umetniški opus, pa je nagrado prevzela njegova soproga Marta Pihlar, medtem ko se je Dorin zahvalil po videu. Pozornost je bila namenjena tudi sedmim nagrajencem Prešernovega sklada za umetniške dosežke v zadnjih treh letih, ki jih sicer podrobno predstavljamo v sosednjem članku.
Slovenija kot Butale
Podelitev velikih in malih Prešernovih nagrad na predvečer kulturnega praznika pa tudi tokrat ni brez minila kritičnih misli o položaju umetnosti in trenutnem stanju v družbi, ki jih je nizal slavnostni govornik, režiser Vinko Möderndorfer, sicer predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada. Uvodoma je opomnil, da smo se v preteklem letu na številne načine spominjali stoletnice Cankarjeve smrti, da pa se ob tem položaj umetnikov ni izboljšal; toda pravi poklon Cankarju bi bile prav boljše gmotne razmere za umetnost, odprava prekarstva in pošteno plačilo za ustvarjanje, je dejal. »Celoletno praznovanje se je zato izkazalo kot Potemkinova vas, privid, da je z umetnostjo v Sloveniji vse v redu.«
V nadaljevanju je opozoril, da je bila pred dvema letoma spregledana neka druga obletnica, minilo je namreč 150 let od rojstva Frana Milčinskega, ki je s svojimi Butalci neprizanesljivo naslikal naš »nacionalni portret«; Möderndorfer je prepričan, da so Slovenci pisatelja namerno »potisnili malo vstran«, ker se v Butalcih preveč prepoznavajo, da bi ga lahko slavili. »Toda smisel satire je v tem, da zaboli, sicer je zgrešila svoj cilj, hkrati pa je merilo demokratične tolerance. Ali smo zrel narod, ki se zna smejati sam sebi, ali smo zgolj užaljeni Butalci?«
Množičen obisk prireditev
Kadar se satira uresničuje v življenju, pa žal ni več smešna, je dodal; imamo predsednika vlade, ki prihaja iz polja kulture, enako je veljalo tudi za zdaj že nekdanjega ministra za kulturo Prešička, in oboje je po Möderndorferjevih besedah veliko obetalo – nato pa so Butalci »počistili čistilca«, ne pa Avgijevega hleva slovenske kulture, ki bo ostal neočiščen, dokler bodo lobiji izbirali ministre glede na svoje sebične interese, je menil. V govoru je večkrat ošvrknil politiko – »za katero je umetnost le priložnostna fraza« – in poudaril, da je slovenska država nastajala »s puško in knjigo«, vendar je na pomen slednje po osamosvojitvi pozabila, saj so se vse dosedanje vlade raje ukvarjale z orožjem kot s kulturo. Spomnil je tudi na besede Marjana Šarca o Natu, češ da kot član kluba ne moreš imeti le koristi, ampak tudi dolžnosti. »Kakšne dolžnosti pa imaš, če hočeš ostati v klubu kulturnih?«
»Država bolj ceni orožje kot vašo umetnost,« je naravnost povedal letošnjim nagrajencem. »Proslava je za politiko samo enkratni dogodek – na katerem vas bo za vaše življenjsko delo nagradila s tremi mesečnimi poslanskimi plačami.« A kako bi lahko bilo drugače, če so nekateri ministri še vedno prepričani, da umetnost sploh ni delo, temveč izguba časa, brezdelje in parazitstvo, se je retorično vprašal. Umetniški program proslave, ki sta ga zasnovala Martin Srebotnjak in Metod Pevec, je bil sicer filmsko obarvan, ne le s krajšimi portreti nagrajencev, temveč tudi z miniaturami, v katerih so Prešernove pesmi interpretirali Primož Pirnat, Ivanka Mežan, Silva Čušin, Janez Škof in Nagisa Moritoki Škof.
Na osrednji prireditvi ob prazniku, ki je bila po tradiciji pred Prešernovo rojstno hišo v Vrbi, se je v prijetnem vremenu zbralo več tisoč ljudi, množice pa je privabil tudi tradicionalni Prešernov smenj v Kranju, kjer so s stojnicami in kulturnim programom spet zavrteli čas v prvo polovico 19. stoletja. Združenje dramskih umetnikov Slovenije pa se je Prešernu – kot vsako leto – poklonilo ob njegovem spomeniku na ljubljanskem Tromostovju; tradicionalni recital je znova privabil številne poslušalce, Prešernova poezija pa je odmevala tudi na novogoriškem Bevkovem trgu in mariborskem Grajskem trgu.
