Ko je Paul Wigley z liverpoolske univerze slišal za odkritje, da imajo otroci, ki so rojeni s carskim rezom, v svojem črevesju neobičajno mešanico mikroorganizmov, ker med porodom niso šli skozi vagino, kjer bi pobrali specifične bakterije, je prišel na zamisel, da se podobno dogaja tudi s piščanci. »Pomislil sem, da je vsak piščanec v Veliki Britaniji in drugod po Evropi v podobnem položaju kot otrok pri carskem rezu, ker ni nobenega stika med piščancem in kokošjo,« je povedal za revijo The New Scientist in se vprašal, ali bi pravkar izvaljenim piščancem lahko dal odmerek mikroorganizmov, ki bi jih sicer prejel od kokoši, s tem pa živali zaščitil pred okužbami, ki povzročajo zastrupitev s hrano pri ljudeh. Cilj je bil predvsem preprečevanje okužbe z bakterijo Campylobacter, ki je najpogostejši razlog za zastrupitev s piščančjim mesom, kot so pokazali poskusi, pa se je prenos bakterije Campylobacter zmanjšal.
Transplantacija fekalij, v katerih so »zdravi« mikroorganizmi, nima stranskih učinkov, samo piščanci rastejo nekoliko počasneje in so pri 36 dneh starosti težki 1,9 kilograma namesto dveh. Naslednji cilj Wigleyja je, da fekalno transplantacijo izvede v večjem obsegu, ker bi bile transplantacije, ki bi se izvajale ročno, preveč zamudne, pa razmišljajo, da bi fekalne mikrobe podobno kot cepiva zavili v gelasti ovoj, ki bi ga piščanci nato pojedli. Tisti piščanci, ki bi bili v stiku z mamami, fekalne transplantacije ne potrebujejo.
Zdravila v jajčnem beljaku
Ni pa to edina novost v piščančji industriji. V Edinburgu so znanstveniki genetsko spremenili piščance tako, da kokoši valijo jajca, ki vsebujejo zdravila za artritis in nekatere oblike raka. Proizvodnja zdravil, ki jih izležejo kokoši, je stokrat cenejša, kot če bi jih izdelali v tovarni, piščanci pa, kot trdijo raziskovalci, ne trpijo in so v primerjavi s piščanci, ki so vzgajani v živilski industriji, veliko lepše obravnavani. Lissa Herron iz edinburškega podjetja Roslin Technologies pravi celo, da jih razvajajo. »Živijo v velikih kokošnjakih. Visoko usposobljeni tehniki jim vsak dan dajejo svežo hrano in vodo ter pazijo nanje, zato živijo precej udobno življenje. Za kokoši pa je tako, kot da valijo normalna jajca. Postopek na noben način ne vpliva na njihovo zdravje.«
Do veliko bolezni ljudi, kot je Herronova pojasnila za BBC, pride, če telo ne proizvede dovolj določenih proteinov, bolezen pa lahko zdravimo tako, da manjkajoči protein nadomestimo z zdravili, ki ta protein vsebujejo. Ker pa je proizvodnja zdravil v tovarnah draga, je Herronova s svojimi sodelavci človeški gen, ki je odgovoren za proizvodnjo določenega proteina pri ljudeh, vnesla v piščančji DNK, ki je povezan s proizvodnjo beljaka v kokošjih jajcih. Ko so jajce razbili, so ugotovili, da je v beljaku veliko proteina, za proizvodnjo katerega je bil odgovoren človeški gen.
Za en odmerek zdravila so dovolj tri jajca, tako da bi jih lahko začeli proizvajati tudi v komercialne namene, saj ena kokoš izleže tudi do 300 jajc na leto. Komercializacija bi se zaradi razvoja zdravil in regulacij lahko zgodila v 10 do 20 letih, z »zdravilnimi« jajci pa bi lahko zdravili tudi živali, le da bi jajca vsebovala drugačna zdravila. Pri človeških zdravilih se trenutno osredotočajo na dva proteina, ki sta ključna za imunski sistem. Enega bi uporabljali pri zdravljenju raka, drugega pa pri terapijah, ki spodbujajo regeneracijo poškodovanega tkiva.
