Kamnik je bil in je še dom številnih umetnikov, pred kulturnim praznikom izpostavljajo na kamniškem zavodu za turizem, šport in kulturo in dodajajo, da so bili v mestu rojeni igralka Marija Vera, književnik Fran Albreht, pesnik France Balantič, in tudi najslavnejši slovenski general Rudolf Maister je bil pesnik. »V tem mestu so pečat pustili in ga še vedno puščajo tudi drugi širši javnosti dobro poznani umetniki. Med drugim je s Kamnikom tesno povezan tudi pesnik in dramatik Oton Župančič,« poudarjajo na zavodu.
Kot so izbrskali iz zgodovinskih virov, si je tudi Oton Župančič že leta 1928 prislužil naziv častnega meščana občine Kamnik, štiri leta prej so ta častni naziv kot prvemu umetniku podelili generalu Rudolfu Maistru.
Zgodovinski viri pričajo, da je Oton Župančič po končani prvi svetovni vojni pogosto in rad zahajal v Kamnik. »In ravno v tem mestu naj bi nastalo delo Veronika Deseniška,« poudarjajo na zavodu in nadaljujejo, da naj bi Župančič večkrat rezerviral tudi stanovanje v graščini na Zapricah. Nekoč je upravitelju graščine poslal tole pismo: »Spoštovani gospod Gerlovič, prosim Vas, prejmite na znanje, da smatram svoj pismeni dogovor z gospodom Vitezom Schneiderjem zastran stanovanja na Zapricah (lansko stanovanje profesorja Kozaka) za definitivni. Upam, da se pridem glede prihoda, drv, mleka itd. še z Vami ustno pogovoriti in Vas z gospo soprogo lepo pozdravljam jaz in moja družina.«
Danes na gradu Zaprice ni več stanovanj, saj je tam urejen Medobčinski muzej, pojasnjujejo na zavodu in dodajajo, da naj bi se Župančič pogosto ustavljal v nekdanji prijazni mali gostilni Vinska trta pri Vivodovih na današnji Parmovi v središču mesta. Ob tem naj bi se družil s številnimi umetniško dejavnimi Kamničani, županom ter drugimi uglednimi meščani. Med njegove boljše prijatelje bi lahko šteli književnika Frana Albrehta in tudi muzealca ter mecena mnogim umetnikom dr. Josipa Nikolaja Sadnikarja.
Tako ni presenečenje, da je nekaj verzov posvetil tudi svojim kamniškim prijateljicam in prijateljem, med drugim Ivanki Albreht in likovnici Faniki Kratnar, pa tudi verze, ki so zapisani na diplomi Josipa Nikolaja Sadnikarja, ko je tudi ta leta 1937 postal častni občan mesta.
Na njegove verze so ponosni tudi člani Prostovoljnega gasilskega društva Kamnik, saj je prav njim posvetil verz »Ne boj se za pomoč, mi bdimo dan in noč!«. Originalni zapis verza je sicer izgubljen, a gasilci so njegove besede uvezli na prapor, ki so ga razvili leta 1928. Stari prapor je danes na ogled v prostorih kamniških gasilcev, verz pa se ponovi tudi na novem praporu.
