Eksperimentalni dokumentarni film Present.Perfect. (kar bi z nekoliko svobode lahko prevedli kot »Sedanjik«) obravnava fenomen 422 milijonov Kitajcev, ki se snemajo pri najbolj banalnih opravilih in posnetek v živo prenašajo prek spleta na straneh, kot je youtube. Ti živi prenosi videov (»streaming«) so na Zahodu po svojem obsegu povsem neprimerljivi s Kitajsko, kjer so ti v zelo kratkem času – v petih, šestih letih – postali milijardna industrija. Četudi se ljudje snemajo pri najbolj banalnih opravilih, ki si jih lahko zamislimo (na primer sekanju dreves), so najbolj priljubljeni posnetki tisti, ki so nenavadni ali skrajni: na primer deček, ki je žive črve, ali sumoborca, ki se pred bojem povaljata v mokri barvi.
Njihov »ekshibicionizem vsakdana« je še posebej zanimiv v kontekstu siceršnje družbene marginalizacije: snemajo se tudi delavci, brezdomci, invalidi, transspolne osebe, za katere prenašanje njihovih vsakdanjikov pomeni obliko človeškega stika, še posebej z ljudmi, ki se zanje v živo sicer ne bi menili; podobno velja za ljudi, ki na delu preživijo tudi po 14 ur na dan. Present.Perfect. je zastavljen eksperimentalno, kot montaža resničnih posnetkov ljudi. S tem, ko se režiserka Shengze Zhu skozi film čedalje bolj osredotoča na izbrane izmed njih, nakaže tudi na mogoče zgodbe za vsakim nastopajočim in tisto osebno, celo intimno, kar za uprizarjanjem stoji – torej, od kod pri teh ljudeh potreba, da svoj vsakdan delijo s svetom.
Portret izgubljenega kraja
Nagrada »veliko platno« za distribucijo je šla filmu Transnistrija švedske režiserke Anne Eborn, ki je gotovo med najzanimivejšimi filmi letošnjega festivala. Po razpadu Sovjetske zveze je Transnistrija enostransko razglasila neodvisnost od Moldavije, a je v skoraj tridesetih letih ni priznala nobena članica Združenih narodov, kot samostojno državo pa jo priznavajo Abhazija, Artsah in Južna Osetija, ki so tudi same v podobnem položaju.
Portret življenja mladih v nepriznani Pridnestrski republiki pa je nekaj povsem drugega od tega, kar bi morda pričakovali – Anna Eborn je namesto ostrega realizma posnela sanjav, poetičen dokumentarni film o življenjih, ki so na margini margine, v neobstoječi državi, skoraj na robu oprijemljivosti. Intimni, zeleno-modri posnetki svetlolasih fantov in dekleta v naravi, ob jezeru ali med zapuščenimi, razpadajočimi stolpnicami, ki svoje dneve preživljajo v čudno idiličnem brezdelju, spremlja čutna glasba, ki soustvarja občutek neresničnosti. Tanja, ki dneve preživlja s svojimi petimi prijatelji, se z njimi spogleduje, čeprav pravi, da ima v tujini fanta. »Tujina« tako v dokumentarnem filmu privzame vlogo nečesa izmuzljivega, oddaljenega, skoraj mitološkega: bi morali tja tudi sami – in če da, ali imajo za to sploh kakšno možnost? Transnistrija je film, ki po eni strani vsebuje univerzalne, prepoznavne elemente pripovedi o odraščanju: samodokazovanje, občutek izgubljenosti, pa tudi določeno mladostniško objestnost – a po drugi strani deluje tudi kot samosvoja, intimna podoba življenja, izgubljenega v času in kraju.
Po očetovih sledeh
V programskem sklopu Svetla prihodnost je zmagal A volta ao mundo quando tinhas 30 anos (Okrog sveta pri tridesetih), v značilnem slogu portugalskega filma intimen, poetičen dokumentarni izdelek Aye Koretsky, ki film zastavi kot potovanje po sledeh enoletnega potovanja njenega očeta v sedemdesetih okrog sveta: po Sovjetski zvezi, Evropi, severni Afriki, Bližnjem vzhodu in Združenih državah Amerike. Režiserka njegovo potovanje rekonstruira skozi stare fotografije, zapise iz njegovega dnevnika ter njegove in svoje spomine.
Skozi prizore potovanja in vrtnarjenja se v dokumentarnem filmu izkristalizira portret moškega, ki ga je v človeka, kakršen je, oblikovalo tudi potovanje: arhitektura v Barceloni, revščina v Maroku, kaotična Tunizija in občutek svobode, ki ga je doživel v Združenih državah Amerike. Hkrati se skupaj z njegovo osebnostjo in njenimi navideznimi protislovji izriše tudi poseben pogled na svet, ki ga ključno zaznamujeta tudi čas in kraj, ki sta ga oblikovala.
