Pred 14 meseci je Mongolka Baigalmaa Norjmaa začela 12.000 kilometrov dolgo pot z baktrijskimi dvogrbimi kamelami iz mongolske prestolnice Ulan Bator do britanske prestolnice Londona. Njeno potovanje čez Evrazijo bo predvidoma trajalo tri leta, doslej pa je prepešačila mongolsko stepo in preko pokrajine Xinjiang na severozahodu Kitajske prispela do Kazahstana. Svoj pohodniški projekt je Norjmaa poimenovala Stepe na zahod (Steppes to the West).
Norjmaa je 12 let delala v turizmu, v prostem času pa je planinarila. Povzpela se je na vse glavne mongolske gore, Elbrus in Kilimandžaro. Pred osmimi leti jo je navdihnil Avstralec Tim Cope, ki se je s konjem odpravil iz Mongolije do Madžarske, in odločila se je, da nekaj podobnega naredi tudi sama, vendar z velblodi, tako kot so to počeli Mongolci v zlatih časih svilne poti. »Sem prva Mongolka, ki je prepotovala 3000 kilometrov s kamelami,« pravi Norjmaa. »Ko bom prišla do Londona, bo to najdaljše potovanje z eno samo karavano kamel v zgodovini. V preteklosti so jih namreč na postojankah zamenjevali s svežimi.«
Največja ovira je birokracija
Zamisel v ozadju projekta Steppes to the West je promoviranje mongolske kulture v svetu, izmenjava znanja z ljudmi, s katerimi se Mongolka srečuje na svoji poti, in tudi krepitev vloge žensk, za njihovo samostojnejše, bolj neodvisno življenje. Potovanje je začela s šestimi drugimi člani odprave, ki pa so odnehali že med zimskim prečenjem puščave Gobi, kjer se je ponoči temperatura spustila tudi pod minus 50 stopinj Celzija, poskrbeti pa je bilo treba ne le zase, ampak tudi za devet velblodov. »Če si prilagodljiv, je vse lažje,« pravi Norjmaa, ki se je rodila v nomadski družini in ima bogate izkušnje in znanje za tako dolgo in naporno potovanje.
»Dobro je, da razumeš, da si le drobtinica v vesolju in da ne poznaš vseh odgovorov, zato je zelo pomembno, da znaš vprašati domačine za nasvet. Če poslušaš, se lahko veliko naučiš,« pravi hrabra Mongolka, ki že od novembra čaka na kitajsko-kazahstanski meji na dovoljenje za vstop s kamelami v državo. Na dovoljenje za vstop v Kitajsko je čakala pet mesecev. Po Kazahstanu bo nadaljevala pot skozi Uzbekistan in Turkmenijo ter v Turčijo, potem pa naprej skozi jugovzhodno Evropo. »Do tja bomo hodili predvsem po puščavah in stepah, ki sem jih vajena, ne vem pa, kako bo v Evropi,« pravi Norjmaa. »Dvomim, da bom smela kar prosto kampirati.« Obenem bo morala veliko bolj paziti na kamele, saj niso navajene hoje po trdem asfaltu. Zato jim bo morala v kopita po več ur vtirati olje.
