Nemec je naštete izločil s svojega seznama strank zaradi slabih izkušenj z njihovo plačilno disciplino in njihovo prevzetnostjo ter arogantnostjo. »Audijevi inženirji nimajo stika z realnostjo, zahtevajo stvari, ki so tehnično nedopustne,« je ogorčen. »Tipičen avtomobilski inženir ima dve levi roki. Ni sposoben zabiti žeblja v steno. Je popoln teoretik. Na papirju nekaj deluje lepo in prav, ampak obrtnik ve, kaj počne. Ima predznanje. Načrti, ki jih te stranke izrišejo, so pogosto neizvedljivi.« Objave seznama ne obžaluje.
Potem ko je o njem prvi poročal Donaukurier, je prejel več kot 2000 dopisov. »Pisma podpore sem dobil tudi od uslužbencev Audija. Skoraj vsi pravijo: 'Končno si nekdo to upa povedati na glas,'« je razložil Bavarec. Po njegovih besedah si s tem, ko je vnaprej odslovil na tisoče potencialnih naročnikov, ni povzročil poslovne škode. Dela ima več kot dovolj. Pri eni poklicni skupini obrtnik Schmiedl z veseljem polaga ploščice: pri policistih. »Z njimi nisem imel še nikoli težav,« je razkril novinarki Spiegel Online.
Članek je prebralo več kot 1,7 milijona ljudi, v družbenih omrežjih je doživel izjemen odmev. Nekateri so podprli obrtnikovo odločitev, drugi so ostro kritizirali pavšalno diskvalifikacijo inženirjev. Sociolog Fritz Böhle občuduje Schmiedlov pogum. »Prav ima,« je prepričan. »Veliko inženirjev nima več stika z dejansko proizvodnjo. V podjetjih niti ne dobijo priložnosti, da bi jo bolje spoznali in se soočili s izkustvenim znanjem delavcev v proizvodnji.« A tudi obrtnik mora priznati, da akademsko izobražen sloj vendarle zmore nekatere stvari, ki jih on ne. »Pa ne zato, ker bi bil obrtnik neumen, temveč zato, ker se je specializiral za nekaj drugega. Toda tudi akademik mora priznati, da na svetu obstajajo še drugačni eksperti.«
