Njena življenjska pot se je začela 20. februarja 1928 pri Sveti Trojici (Gradišče) v Slovenskih goricah. Meščansko šolo je obiskovala v Lenartu, kasneje trgovsko šolo na Ptuju. Druga svetovna vojna je prekinila njeno šolanje. Po osvoboditvi se je zaposlila kot navadna delavka v Mariborski tekstilni tovarni (MTT). V tem času je obiskovala slikarske tečaje, ki so jih vodili priznani mariborski umetniki, ti pa so jo spodbujali k nadaljnjemu likovnemu izobraževanju. Leta 1948 je opravila sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Slikarstva se je učila v razredu prof. Gojmirja Antona Kosa. Diplomirala je leta 1954, medtem ko je status svobodne umetnice pridobila leta 1968.
V njenih grafičnih delih se premišljeno razvijajo preprosti figuralni liki/lutke, jasni v obrisni strukturi, lebdeči v neotipljivem prostoru in času, ter nam, kot je nekoč zapisal Rilke, odkrivajo »okno duše«. V njih tenkočutno sledimo konceptom modernizma, ki pa se le v odtenkih useda v povsem samosvojo likovno poetiko: v premišljevanje o človeku, o lebdečem bitju v družbi, ki mu je umetnica s svojo prirojeno preciznostjo pridala simbolno podobo. Lutka je postala stalnica, njen znak in njen likovni svet. Prostorsko jo je preobražala (plastično, ploskovno) in skozi desetletja medijsko variirala (grafika, slika, akvarel). Franc Zalar je njene grafične liste označil za svojstveno poetične, s pretresljivo vsebino – tragiko človeške osamljenosti in nemočjo komuniciranja. V njih pripoveduje zgodbe o bednem človeškem kraljestvu in otrpli samoti njegove eksistence.
V sedemdesetih letih se je posvečala izključno grafiki: jedkanici, akvatinti in suhi igli, v osemdesetih pa je začutila barvo. Tako presnovljeno matrico kovinske plošče je razprla v novo vizualno tkivo – v sliko. V njej je združila dva lika v svojstven ikonografski motiv. Nastala je Pièta. Presenetljiva podoba v modro-rdečih tonih, širokih gest in izjemnih barvnih odnosov, ki je gledalca popeljala v svet čustvenih odzivov. Prvič je bila ta slika razstavljena v Likovnem salonu v Celju, kasneje pa se je njen barvni svet razprl in zapel v sijajnih akvarelih.
Zdenka Golob je redko razstavljala. Prvo pregledno razstavo je doživela šele ob svoji 85-letnici leta 2015 (postavitev v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani). Ustvarjala je v samoti in brez velikih besed, vedoč, da mir in zavetje lahko pomenita veliko več od hrupne javnosti. Kljub temu pa je z grafičnimi deli, ki izkazujejo izjemno kakovost, gostovala v najuglednejših galerijah doma in v tujini. Zanje je prejela pomembne nagrade, med njimi leta 1978 tudi nagrado Prešernovega sklada.
Ustvarjalnost Zdenke Golob, ki se odraža v senzibilnosti, polnovredni estetiki in žlahtni klasični grafični izvedbi, z osupljivimi zgodbami iz mračnega sodobnega sveta, bo ostala trdno vpeta v slovensko likovno umetnost druge polovice dvajsetega stoletja.
Alenka Domjan
