Najstarejše slovenske drevo je macesen, ki raste v alpski dolini Mala Pišnica. V višino meri 22 metrov, v obseg 4,22 metra, njegova ocenjena starost pa je od 800 do 1000 let. V nadaljevanju predstavljamo deset njegovih daljnih in nekoliko starejših sorodnikov. Kje rastejo, kako se imenujejo in kolikokrat so se z Zemljo že »sprehodili« okoli Sonca?
10. Tāne Mahuta: Ne samo najstarejše, tudi največje in najbolj znano drevo kauri na Novi Zelandiji v višino meri kar 51 metrov, v obseg 13 metrov, staro pa je nekje od 1250 do 2500 let. Njegovo ime je iz maorske mitologije: Tāne je sin nebeškega očeta, vsa živa bitja v gozdu pa so njegovi otroci. Kauri je zapuščina subtropskega deževnega gozda, ki je nekoč prekrival predel severnega polotoka Auckland.
9. Vuveška oljka: Najstarejša svetovna oljka, najdemo jo v istoimenski vasici na Kreti, sadeže rojeva že vsaj 2000 let. Dendrologi lahko o starosti tega pet metrov širokega drevesa le ugibajo, saj je ni mogoče natančno izračunati, ne da bi oljko posekali. Kar bi bilo škoda tudi zato, ker še zmeraj vsako sezono obrodi. Kot poklon tradiciji pridelovanja oljk in oljčnega olja v Grčiji so v njeni neposredni bližini postavili muzej.
8. Drevo stotih konjev: Orjaški kostanj stoji na Siciliji, v bližini znamenitega vulkana Etna, kjer mu vulkanski izbruhi niso prišli do živega v več kot 2000 letih (strokovnjaki se še zmeraj ne morejo spraviti, ali ima drevo dobrih 2000 ali morda nekaj manj kot 4000 let). Njegovo edinstveno ime prihaja iz stare legende, ki pravi, da je sto od dežja premočenih vitezov skupaj s svojimi jahalnimi konji pod bujno krošnjo drevesa našlo zatočišče pred nevihto. Kar ni popolnoma neverjetno, saj je to izredno masivno drevo tudi drevo z največjim obsegom na planetu, saj ta znaša približno 60 metrov in je primerljiv z velikostjo hokejskega drsališča.
7. Gran abuelo: Špansko poimenovanje za drevo Gran abuelo, ki šteje 3646 let, v slovenščini pomeni pradedek. Ta južnoameriška cipresa je visoka več kot 60 metrov, ima štiri metre premera in enajst metrov obsega. V živo si jo lahko ogledate v nacionalnem parku Alerce Costero v Čilu. Njeno starodavnost so raziskovalci potrdili leta 1993, če se še malo pozabavamo s številkami, pa postane jasno, da je cipresa luč sveta ugledala že 1500 let pred našim štetjem.
6. Llangernywjska tisa: Llangernyw bi bila povsem običajna vasica na severnem Walesu, če v njej ne bi rasla bujna tisa, ki jo je britanski odbor za drevesa uvrstil med 50 najveličastnejših dreves v Veliki Britaniji. Ta naslov je zelo laskav, zanimivejši pa je podatek, da je to drevo staro celih 4000 let. Tisa je bila posejana na prostoru, ki je danes poslopje cerkvenega dvorišča, v času, ko so egipčanske piramide veljale za novogradnjo.
5. Abarkuška ali Zaratustrova cipresa: Vrsta mediteranske ciprese, ki domuje v iranskem mestu Abarkuh, velja za živi nacionalni spomenik, saj ji pripisujejo starost od 4000 do 5000 let. Natančno letnico je težko določiti, vseeno pa je lepotica glavna turistična znamenitost mesta, zaščitena kot državna kulturna dediščina. Tudi tukaj je na delu legenda, ki pripoveduje, da jo je zasadil prerok Zaratustra ali Zoroaster. Kakor koli, ko je bila cipresa še zelo mlada, so ljudje v tem delu Azije začeli razvijati nove tehnologije, kot so kolesa s špicami.
4. Metuzalem: Starešino, ki prihaja iz vrste borov, ki uspevajo v gorskih predelih ameriških zveznih držav Kalifornije, Nevade in Utaha, so odkrili leta 1957. Lani je borovec praznoval 4849 let, zatorej ni čudno, da so ga poimenovali po najstarejši osebi iz Biblije, Metuzalemu, ki naj bi praznoval 969 rojstnih dni. Lociran je v kalifornijskem gorovju White Mountains, natančne lokacije pa pristojni, zaradi strahu pred morebitnim vandalizmom, javnosti ne želijo izdati.
3. Neimenovani velikokotlinski dolgoživi bor: Na tretje mesto uvrščamo drevo iste vrste (Pinus longaeva), kot je četrtouvrščeni Metuzalem. Neimenovani velikokotlinski dolgoživi bor ima 5067 let, natančno starost pa so mu z odvzemom vzorca določili šele leta 2010. Raste v istem okrožju kot njegov nekaj desetletij mlajši sorodnik. Nenavadno je, da si še vedno ni prislužil mogočnega imena in ostaja neimenovan.
2. Sunlandski baobab: Baobabi so olesenelci, avtohtoni na Madagaskarju, v celinski Afriki, Avstraliji in Indiji. V Afriki jim pravijo tudi drevo življenja, najstarejši med njimi pa so v Južni Afriki, v provinci Limpopo, na farmi Sunland, ki je odprta tudi za obiskovalce. Študija z uporabo ogljikove metode je pokazala, da je ta ljubitelj sonca pognal korenine pred 6060 leti – približno takrat, ko so Sumerci razvili prvo pisavo. Visok je 22 metrov, obsega pa kar 47 metrov zemeljske površine. Drevesa življenja so v Afriki izjemno cenjena, saj so zmožna hraniti 120.000 litrov vode, iz njih se da proizvajati hrano, oblačila in vrvi, listi lahko služijo kot zdravila, sadeži baobaba pa so užitni in polni vitamina C.
1. Stari Tjikko: Najstarejše drevo na našem planetu se je po grobih izračunih pojavilo nekaj stoletij po koncu zadnje ledene dobe, pred 9550 leti. Zgolj štiri metre visoka smreka, ki na prvi pogled deluje kot oskubljeno in odsluženo novoletno drevesce, domuje v provinci Dalarna na Švedskem. Dalarna, pokrajina, polna dolin, jezer, globokih gozdov in tudi počitniških bivališč, meji na Norveško, zatorej ni presenetljivo, da Tjikka ožje umeščamo med norveške smreke. Koreninski sistem tega drevesa sega še v čase, ko je bilo britansko otočje z ledenim mostom povezano s preostalim delom Evrope. Eden najstarejših živih organizmov naj bi ime dobil po psu Leifa Kullmana, geologa, ki je drevo odkril in mu prinesel veliko slavo.
