Svetla prihodnost hrvaškega smučanja

Elias Kolega

Dvaindvajsetletnik, ki ga že tri leta trenira legendarni Ante Kostelić, se je rodil v nemškem Münchnu. Smučanje je začel trenirati pri sedmih letih, svoje prve točke pa je osvojil lani v Wengnu, ko je zasedel 21. mesto. Nastopil je tudi na olimpijskih igrah v Pjongčangu, kjer je končal kot 23. Elias ima dve leti mlajšega brata Samuela, ki skupaj z njim trenira pod vodstvom starejšega Kostelića. Podobno kot njegov veliki vzornik, Ivica Kostelić, rad posluša rock glasbo, v prostem času pa zaigra na strune kitare ter s prijatelji odigra nogometno ali košarkarsko tekmo. V svojih izjavah je vselej skromen, nekoč je za hrvaške medije dejal, da sta njegovi življenjski želji zdrava družina in osvojitev olimpijske medalje. Pred letošnjo sezono je Elias Kolega cilje postavil višje kot kadar koli prej. »Želim si čim boljših uvrstitev v evropskem pokalu, na tekmah svetovnega pokala pa je cilj vedno uvrstitev v drugo vožnjo.«

Po odličnem nastopu v Adelbodnu, kjer je s številko 48 navdušil predvsem na zahtevni ciljni strmini, pa ni bil povsem zadovoljen. »Za mano je zelo uspešen dan. Na obeh progah sem opravil dober posel. A vseeno mi je žal Istoka Rodeša, ki je v finalni vožnji zaradi napake odstopil. Pokazali smo, da znamo smučati, zato upam, da nam bo podobno uspevalo tudi v prihodnosti. Nad vse boljšimi predstavami svojega sina je navdušena tudi Eliasova mama Sonja: »Vedela sem, da bo prej ali slej dosegel tak rezultat, saj menim, da spada med najboljših petnajst slalomistov sveta. Elias je zelo podoben Ivici – obožuje najtežje slalomske proge in je na njih tudi najboljši. Verjamem, da bo takih dosežkov v prihodnosti še več, saj bo imel tudi boljšo startno številko, kar je v slalomu ključno.« Vanilja, kot ga kličejo prijatelji – ker v mladosti eden izmed njih ni znal izgovoriti njegovega imena, je dobil vzdevek, ki se je obdržal vse do danes – bo naslednjič nastopil na slalomski klasiki v Wengnu.

Istok Rodeš

Podobno kot Kolega je tudi Rodeš rojen leta 1996 in bo v tem letu praznoval 23. rojstni dan. Pred dvema letoma je na olimpijski progi v Sočiju postal mladinski svetovni prvak v slalomu, na lanskih olimpijskih igrah v Pjongčangu pa je v članski konkurenci zasedel 21. mesto. Na smučeh je prvič stal že pri letu in pol, trenirati pa je začel pri petih. Njegov oče Mario se je resno ukvarjal z alpinizmom – štirikrat je bil v Himalaji. Ko se je vrnil s četrte odprave, je ugotovil, da ga gore ne zanimajo več, zato se je posvetil sinovi smučarski karieri. Istok se je skozi nižje selekcije vse bolj dokazoval, vrhunec kariere med člani pa dočakal 22. decembra lani, ko je v Madonni di Campiglio s startno številko 66 osvojil sedmo mesto. Uspeh je ponovil še na domači tekmi v Zagrebu in potrdil, da je hrvaški up prihodnosti. Že po tekmi v Italiji je Istok Rodeš miril evforijo: »Verjel sem, da zmorem. Sem izjemno vesel, a iz tega nočem narediti nekega spektakla. Gremo dalje, kot smo načrtovali.«

Že na poti na Hrvaško je deževalo čestitk, skupaj s trenerjem Mirkom Kvastekom in serviserjem Vjekoslavom Ružićem pa je bil še posebej vesel lepih besed slovenskega biatlonca Jakova Faka, saj je tudi Ružić, tako kot biatlonski šampion, doma iz Mrkoplja. Rodeš ni nič kaj evforično govoril niti po tekmi na Sljemenu: »Dal sem vse od sebe, kot vedno. Uspeh na domačem terenu je zelo pomemben za hrvaško smučanje. Ta ekipa je zelo močna in verjamem, da nas boste gledali še naslednjih deset let. Hrvaška z več smučarji sodi med najboljših trideset slalomistov, a nisem prepričan, da ljudje vedo, kako velika in pomembna stvar je to.« V intervjuju za hrvaško revijo Gloria je razkril še, da ga v življenju vodita dve stvari: ljubezen do smučanja in želja biti najboljši. »Prvo bom zagotovo izpolnil, saj nameravam smučati, tudi ko ne bom več zmožen tekmovati. Kdaj pa bom končal kariero? Ko dosežem zastavljene cilje.« Med temi se skriva tudi vsaj dvakratni nastop na olimpijskih igrah. Rodeš je polovico tega cilja izpolnil že pri rosnih dvaindvajsetih letih.

Matej Vidović

Vidović je od obeh reprezentančnih kolegov tri leta starejši. Udeležil se je že olimpijskih iger pred slabimi petimi leti, ko je v Sočiju zasedel osemindvajseto mesto. Zadnje slalomske preizkušnje v Adelbodnu ni končal (odstop v prvi vožnji), je pa pred tem v Zagrebu s petnajstim mestom dosegel najboljši rezultat v karieri. Od marca 2017, ko je v Kranjski Gori osvojil prve točke svetovnega pokala, je bil med najboljšo trideseterico slalomistov še šestkrat. Na hrvaškem državnem prvenstvu leta 2016 je premagal tudi svojega idola Ivico Kostelića: »Kot majhnemu fantu mi je bil Ivica velik vzor. Ko je zmagovala Janica, sem bil še zelo mlad, njegove uspehe pa sem redno spremljal. Še danes si na internetu rad pogledam njegove vožnje iz Wengna, kjer je imel nekaj izjemnih tekem,« je dejal Matej Vidović. Tudi 25-letnika odlikuje velika skromnost, zase pa meni, da je velik delavec. »Moje celo življenje je usmerjeno v trdo delo. Ko imajo drugi odmor, sam delam za kondicijo. Samo delo mi lahko prinese uspeh.« Kot velik karierni cilj si je že kot mladenič postavil osvojitev malega kristalnega globusa v slalomu, a kot je sam dejal, to ni preveč realno. »Zato bi bil zadovoljen že z eno zmago v svetovnem pokalu. Počasi, leto za letom, grem naprej.« Kot je po hrvaškem državnem prvenstvu 2016 razkril poraženi Ivica Kostelić, pa ima Vidović še en velik talent – sestavljanje rubikove kocke. »V tem je neverjetno hiter,« je dejal Ivica Kostelić. Vidović mu je odgovoril: »Tako zelo hiter spet nisem, zložim jo v dobri minuti. Svetovni rekord pa je zgolj nekaj sekund.«