Ni težko razumeti, da izčrpan, vsega naveličan, tesnoben in brezvoljen (glede na dramo in času ustrezno malce postaran) devetintridesetletnik Ivanov predstavlja močan moment prepoznavanja (morda celo identifikacije) sodobnega časa. Režiser Aleksandar Popovski tega še poudari z neposrednim nagovorom Ivanova (Uroš Fürst) na začetku, prav tako razprostre sklepno situacijo, torej končni izid te tavajoče, strte in izvržene usode (usahla ljubezen do umirajoče žene in finančna stiska sta tu domala obstranski dejavnosti), da se lahko potem v uprizoritveno doslednem toku natezanja in prenapetosti dolgčasa čehovljanskega ozemlja (dramaturginja Darja Dominkuš) v miru poigrava s komičnimi in melodramskimi elementi človeških figur in uprizarjanega sveta.
Izhodišče režijske ideje Aleksandra Popovskega v novi uprizoritvi Ivanova zaznamo v misli, da so eksistencialne tegobe, trpljenje in celo norost z distanciranega pogleda prej ko ne komični. (Foto: Peter Uhan)
Izhodišče režijske ideje zaznamo v misli, da so eksistencialne tegobe, trpljenje ali celo norost z distanciranega pogleda prej ko ne komični. Izogne se naivnemu pre...
V bližini oljčnega nasada stoji ob poti visoka kapelica, ob njej pa je naslikan velik rdeč križ in črn krog v ozadju, na tleh pa še rdeči pravokotni...
Ne spomnim se natančno, kdo vse je bil (in obstal) v karavani Radia Študent leta 2015, vedno bolj pa dobivam občutek, da je Klubski maraton v celoti...
