»Deseterica mi ogromno pomeni. Vidim, da se lahko bojujem za najvišja mesta. Poplačano je delo, ki sem ga vložil doslej, in ob tem dobivam noro motivacijo za naprej,« je Miha Šimenc žarel po največjem uspehu. V Dresdnu je z desetim mestom dosegel sploh prvo uvrstitev slovenskih tekačev med deseterico v vsej zgodovini svetovnega pokala od januarja 1982. Triindvajsetletnemu Logatčanu je v soboto na drsalnem mestnem sprintu uspel tek generacij, kar se je dolgo zdelo kot misija nemogoče. Šimenc je presegel reprezentančnega kolega Janeza Lampiča, ki si je marca 2017 v norveškem Drammnu pritekel 11. mesto, in predhodnika Mateja Sokliča, ki je bil jeseni 2002 na 14. mestu prav tako na mestnem sprintu v Dusseldorfu. Prelomni dosežek.
Šimenc je bil blizu tudi v nedeljo. Na sprintu štafet sta Šimenc in leto dni mlajši Lampič za zgolj 12 stotink v polfinalu hitrejše skupine izgubila možnost nastopa v velikem finalu deseterice in poskusa približati se dosežku Sokliča in Vasje Rupnika na robu stoletja. »Jezen sem, ker sem naredil napako. Izbral sem slabo stran proge, na kateri me je ruski tekač, ki je ostal brez moči, ustavljal in mi zapiral prostor, drugi tekmeci pa so šli po drugi strani mimo. Mislim, da sva bila z Janezom Lampičem pripravljena za finale, žal je zmanjkal kanček sreče,« pravi tekač TSK Logatec. V tej sezoni je bil že petkrat med najboljšo petindvajseterico, česar si še lani ni bilo mogoče niti predstavljati. »Vedel sem, da je Dresden priložnost. Vse se je izšlo – od počutja, smuči in nasploh dobrega dneva. Tudi pri izbiri četrtfinalnih skupin se mi je dobro izšlo, ker sem lahko izbral do moje številke 15 prazno peto skupino. Tekači prve deseterice so bolj izkušeni, mi, ki smo malo zadaj, pa smo izenačeni in s tem sem slutil več možnosti. Dobro sem se odločil,« je pojasnjeval Šimenc, ki velja za tekača s prefinjenim tekmovalnim občutkom.
Smučarski tek, predvsem sprint, ni zgolj tek na moč. Eden odločilnih dejavnikov je zagotovo strokovna pomoč. Zelo hitro srka nasvete svetovnega in olimpijskega prvaka v tej prvini Ole Vigna Hattestada, ki ob glavnem trenerju Nejcu Brodarju korak za korakom pomaga vse večjemu številu tekačev in tekačic približati se najboljšim na vse več tekmah. Dresden bo zapisan z lepimi številkami. Ob drugi izvedbi je upravičil sloves najuspešnejšega prizorišča. Druga, glede na rezultat še uspešnejša junakinja sobote je bila Alenka Čebašek. Šesto mesto je njen dosežek kariere. Za mesto je tako popravila svoj najboljši dosežek v svetovnem pokalu, ki ga je doslej imela na istem prizorišču. V polfinalni skupini s Katjo Višnar, ki ji je ob težavah z zdravjem po tekmovanju Tour de Ski ostalo deseto mesto, se je uvrstila v veliki finale šesterice, kjer pa ji je zaradi smole s padcem ostalo zgolj zadnje mesto ob trojnem švedskem slavju. »Zelo sem vesela, da mi je končno uspelo priti tudi v elitni finale. Dresden mi res ustreza. Žal mi je za padec, lahko bi bila še višje. Bila sem odločna, pripravljena sem najbolje do zdaj in lahko tečem samozavestneje, ni me strah drugih, kar se kaže pri rezultatih,« je poudarila Alenka Čebašek, ki je v nedeljo s Katjo Višnar v sprintu dvojic tekla v finalu (9. mesto), a je zalet še enkrat ustavil padec. Prav Čebaškova se ni zmogla izogniti Rusinji, ki je padla pred njo, tekmice pa so s tem pobegnile. »Škoda zaradi padcev, ker bi bilo brez tega lahko še veliko boljše. S tem se moram sprijazniti, to je posebnost mestnih sprintov,« je pristavila 23. v razvrstitvi svetovnega pokala. Ponosna je, da je to sezono nastopila na vseh tekmah. Edina iz svetovne karavane.
