Branje knjig Amosa Oza je bilo zame kot brisanje zarošene okenske šipe, skozi katero sem zaman poskušal uzreti ulico in ljudi na njej. Pred mojimi očmi so se nejasnosti sveta jasnile in lahko sem se le še čudil samemu sebi, ki tega, kar sem bil pravkar prebral, nisem uvidel že zdavnaj, brez Amosove pomoči. Tako logično, tako samoumevno se mi je napisano zdelo, a vendar sem potreboval Amosa Oza, da sem te samoumevnosti doumel. Besede njegovih knjig so bile podobne kovancem, ki dolga leta ničvredni ležijo na pločnikih in cestiščih in prek katerih ves ta čas korakajo noge ignorantskih meščanov, dokler se nekega dne nadnje ne skloni pisatelj in jih pobere ter jim tako podari izgubljeno vrednost.
Amos Oz me je tako, denimo, poučil, da so bili Judje edini Evropejci, edini, ki so pripadali več evropskim kulturam in zato zmogli ljubiti tako Bartoka kot Chopina,...
Galle Face Green je prostor velikosti dveh, morda treh nogometnih igrišč, na katerem se že desetletja ob popoldnevih zbirajo prebivalci Kolomba in ki...
