Če se vam doma v kakšnem predalu valja pozabljen tolarski bankovec, je zdaj priložnost, da ga koristno uporabite. Odnesite ga v najbližjo Mercatorjevo trgovino ali poslovalnico NLB in poiščite lično roza škatlo z napisom Stari tolarji za nove začetke ter bankovec namenite za dobrodelni namen.
V Združenju za boj proti raku dojke so namreč začeli novo dobrodelno akcijo, zbrani denar pa bodo namenili za financiranje psihosocialne pomoči za svojce bolnic v okviru programa Roza. Zbirajo bankovce, ne kovancev, roza škatle za nabirko pa bodo v Mercatorjevih trgovinah in poslovalnicah NLB vse do marca. Kot je pojasnila predsednica združenja Tanja Španić, se po slovenskih domovih skriva še za 32 milijonov tolarjev bankovcev, zato gredo pri Europi Donni »v akcijo brskanja za tolarji za nove začetke in novo upanje«.
Pri raku dojke so v ospredju vedno bolnice, a te morajo čutiti, da ob soočanju z boleznijo niso same. Zato so pri združenju zasnovali projekt Roza, v katerem ponujajo psihosocialno pomoč bolnicam, njihovim svojcem ter žalujočim, ki so svoje drage zaradi bolezni izgubili. Pripravili so tudi vikend tabor za otroke, ki se soočajo s to boleznijo v družini. Program Roza sofinancira ministrstvo za zdravje, z dobrodelnimi akcijami pa se za priliv denarja trudijo pri združenju.
Molk ubija
Bolezen, kot je rak, seveda najbolj prizadene bolnike, a tudi njihove najbližje, ki se morajo tudi soočiti z minljivostjo hčere, žene, mame, sestre... Na prireditvi ob predstavitvi nove dobrodelne akcije so o izkušnji z boleznijo v družini spregovorili Boris Koteski, oče Jane Koteske, Boštjan P. Strnad, sin Mojce Senčar, in Metod Pevec, mož Maje Koser Pevec.
Ko je zbolela hči Jana, je bila prva misel, da bomo prijeli tega bika za roge, se je spominjal Boris Koteski. Vedel je, da ne smejo ponoviti napake, ki se je zgodila njegovi mami, ki je zbolela za rakom dojke pri 45 letih. »Družina se je zaprla, potonila v molk, delali smo se, kot da nič ni. Mama o bolezni ni hotela govoriti, nihče je ni vprašal, kako je, v prej veseli hiši je bilo čedalje manj obiskov... V začetku 70. let prejšnjega stoletja je bila beseda rak strašljiva in tabu.« Ob hčerini bolezni se je odločil, da bo drugače. Tudi Jana, ki je bila takrat že prepoznavna medijska oseba, je, ko je ob kemoterapiji izgubila lase, s serijo fotografij javno objavila, da ima raka. »Zame je prava junakinja, tudi zato, ker pomaga drugim bolnikom s svojimi izkušnjami,« je povedal oče.
Hčeri je veliko pomenilo, da ji je bila družina vedno na voljo. Sam je razbremenitev našel v prijateljih. »Radi kaj skuhamo in si ob tem kaj povemo, tudi kaj grenkega.« Meni, da je hčerina bolezen družino utrdila, tudi širšo, saj se tudi sedaj, ko je bolezen za njimi, pogosteje slišijo.
Ko so raka odkrili pri ženi, se je vse podredilo bolezni, tudi koledar. »Naenkrat ni bilo več pomembno, kateri dan v tednu je ali kateri mesec, ampak samo še to, kateri dan kemoterapije je in odštevanje, koliko rund je še ostalo,« se je spominjal Metod Pevec. Pri tem se niti ni spraševal, ali pomoč potrebuje tudi sam, ampak je bilo bolj v ospredju vprašanje, ali je sam dovolj sposoben stati ženi ob strani. Raka so odkrili v preventivnem programu Dora, kar mu je dajalo upanje, da bo šlo in da bo vse v redu. Še najbolj mu je bil v pomoč ženin onkolog, ki je bil zelo umirjen in bolezen opredelil kot nekaj, kar medicina obvladuje. »Tako mi je v pomoč stala uradna medicina, ker sem zaupal,« se je spominjal Pevec. Prijatelji malo manj, saj se tisti, ki bolezni ne poznajo, težje postavijo v kožo obolelega ali svojca.
Bolezen odnos obremeni
Meni, da bolezen ni bistveno spremenila odnosa z ženo. »Taka bolezen obremeni odnos. Ne upam si trditi, da takšna bolezen utrdi odnos kot težka preizkušnja. Med dvema stoji še nekdo – strah in to odnose nekoliko zaplete. Sprašuješ se, kako boš vklopil senzorje, da boš začutil, kaj drugemu manjka. Potrebuješ nekaj časa, da to občutljivost razviješ,« je razmišljal Pevec.
Boštjanu P. Strnadu je mama, Mojca Senčar, zbolela, ko mu je bilo 18 let. Zaposlena je bila na Onkološkem inštitutu in jo je tam že prej obiskoval, tako da je že ponotranjil njeno delo z bolniki. Zato mu je bilo na začetku morda malo laže soočiti se z njeno boleznijo, je razmišljal. Imata poseben odnos in se še danes vsak dan slišita po telefonu. Pred nekaj leti, ko se je bolezen ponovila, je bila izkušnja drugačna, saj je mama potrebovala zdravljenje s kemoterapijo, prvič pa je zadoščala le operacija. Obvladovanje bolezni sedaj terja od mame, ki je bila sicer vedno velika borka, velike napore. Pridejo tudi težki trenutki in občasno jo morajo spodbujati, naj se bori še naprej. Z vnuki posebej veliko o babičini bolezni niso razglabljali, je povedal, »saj jo vidijo in so vsak dan z njo«. O bolezni se v družini niti ne pogovarjajo, a so glede tega zelo odprti in ničesar ne skrivajo pred otroki, je še povedal Boštjan P. Strnad.
