Komu je mar sneg, o, da ga vsaj ne bi bilo – ko bi se ga dalo naučiti, da bi padal samo v krajih, kjer se smuča! In obrazi ljudi bi bili mrki, le otroci v avtomobilih bi bili morda zadovoljni, ker bodo zamudili pouk ali balet… Sneg je postal bolj ovira kot veselje. In če bi pri nas zapadlo meter, meter in pol snega – si sploh predstavljate, koliko je to za naše kraje? Morda takih količin snega še niso vsi pozabili, morda se ga spomnijo na Bovškem, na Gorenjskem, Koroškem ali pa kje malo višje, sicer pa je že skoraj izginil iz našega spomina. Navsezadnje je bilo v Ljubljani res največ »le« meter in pol snega, pa še to je enkrat doslej v zadnjih sto letih. Res bi se vse ustavilo, pa ne samo to, dejansko bi imeli velike težave. Kako bi pa preskrbeli trgovine, da bi si lahko napolnili nakupovalne košarice s hrano? In kdaj bi nadoknadili delovne dni, ki bi jih bili prisiljeni preživeti doma?
Naj kar imajo Avstrijci in Bavarci tisti svoj sneg, pa snežne plazove in helikopterske polete do od sveta odrezanih vasic in zaselkov. In če pride slučajno odjuga, pa še dež povrhu, bo tam res lahko grozno. Naša zima je sicer do zdaj suha in zelena, no, ponekod mlečno zelena, bela bi ji le težko rekli, ampak težav pa nimamo. Ni se nam treba jeziti na cestne službe, niti na (ja, tiste tuje, ne?) voznike tovornjakov, ker naši so pa vsi prave perle, nismo se pretegnili s čiščenjem snega… Le smučarski centri plačujejo davek temu zmešanemu vremenu, pa mogoče ga bomo mi spomladi, ko nam bo zmanjkovalo vode in se bodo sušili posevki, pa kaj bi to, bomo pa uvozili hrano.
Na koncu se lahko izkaže, da bo vreme teplo oboje, nas in tiste na severni strani Alp, vsakega po svoje. Vzroka za zavist res ni.
