Iz vsake izmed štirih skupin s po šestimi reprezentancami, ki jih bosta gostili dve nemški (Berlin, München) in dve danski mesti (Herning, Koebenhavn), se bodo v drugi del uvrstile najboljše tri, ostale tri pa bodo tekmovanje nadaljevale v predsedniškem pokalu za razvrstitev od 13. do 24. mesta: četrtouvrščene v skupini od 13. do 16. mesta (Köln), petouvrščene od 17. do 20. mesta in šestouvrščene od 21. do 24. mesta (oboje v Koebenhavnu). Najboljša dvanajsterica bo v drugem delu razdeljena v dve skupini: v eni bodo po trije najboljši iz skupin A in B (Köln), v drugi iz C in D (Herning). Prvi dve reprezentanci iz obeh skupin bosta nato napredovali v polfinale v Hamburgu (25. januarja), tretjeuvrščeni bosta igrali za končno peto mesto, četrtouvrščeni za sedmo (oboje v Herningu), tekmi za tretje mesto in finale pa bosta 27. januarja v dvorani Jyske Bank Boxen v Herningu. Letošnje prvenstvo bo tudi zadnje s 24 reprezentancami, kajti že na naslednjem v Egiptu leta 2021 jih bo prvič nastopilo kar 32.
Manjka le še zlata kolajna na SP
Največja stavnica na svetu kot glavnega favorita za naslov svetovnega prvaka vidi Dansko, pripisuje ji kvoto 3,25. Za njo so uvrščene Francija (3,50), Nemčija (5,50), Španija (8,50) in Švedska (9,50), najslabše pa kotirajo Čile, Savdska Arabija in Angola (5001). Danci pod vodstvom selektorja Nikolaja Jakobsena, ta je tudi trener nemškega kluba Rhein Neckar Löwen, so že bili dvakrat evropski (2008, 2012) in enkrat olimpijski prvaki (2016), še nikoli v zgodovini pa kljub svojim 22 udeležbam na SP niso bili svetovni prvaki. Na SP so doslej osvojili štiri kolajne: tri srebrne (na Švedskem 1967 in 2011 ter v Španiji 2013) in eno bronasto (Nemčija 2007). »Ne bi se povsem strinjal s tem, da smo glavni favoriti za zlato, je pa jasno, da smo med kandidati za odličja. Za tri kolajne upravičeno kandidira vsaj sedem, osem reprezentanc. To, da igramo pred domačimi gledalci, je velik plus, a po drugi strani sta zaradi tega in pričakovanj naše javnosti pritisk in imperativ uspeha na naših ramenih še toliko večja,« se zaveda 47-letni danski selektor Nikolaj Jakobsen, ki je lani na tem položaju zamenjal Islandca Gudmundurja Gudmundssona. Kot levokrilni rokometaš je igral v obeh državah gostiteljicah letošnjega SP: na Danskem za Gudme, Viborg in Bjerringbro-Silkeborg, v Nemčiji za Bayer Dormagen in Kiel.
Francija se je z zadnjih petih SP vrnila s štirimi zlatimi kolajnami, le v Španiji 2013 je ostala brez odličja. V zgodovini tekmovanja so Francozi osvojili deset kolajn (šest zlatih, ena srebrno, tri bronaste), na večni lestvici pa so pred njimi le Švedi z enajstimi (4-3-4). Tokrat bodo nastopili brez prvega zvezdnika Nikole Karabatića, ki okreva po operaciji stopala, zato so njihove možnosti za tretji zaporedni naslov (po Katarju 2015 in Franciji 2017) verjetno malce manjše. Selektor Didier Dinart, ki bo prav med SP praznoval 42. rojstni dan (18. januarja; na isti dan je rojen tudi slovenski selektor Veselin Vujović, a je 16 let starejši), kot igralec pa je v reprezentančnem dresu osvojil zlate kolajne na vseh velikih tekmovanjih (EP, SP, OI), se zaveda težke naloge: »Nikola je vrhunski igralec, a sem prepričan, da bodo drugi reprezentanti uspešno zakrpali vrzel, ki je nastala zaradi njegove odsotnosti. Vsi nasprotniki bodo proti nam še dodatno motivirani, saj je skalp svetovnega prvaka pač najslajši. Naš osnovni cilj je polfinale, potem pa je vse mogoče.«
Selektor na udaru javnosti
Nemčija na kolajno na SP čaka že od leta 2007, ko je pred domačimi gledalci postala svetovni prvak, letos pa že sedmič (to je rekord v številu organizacij) gosti tekmovanje najboljših rokometnih reprezentanc na svetu. Skupaj s Švedi so Nemci tudi rekorderji po številu nastopov v zgodovini SP (23-krat), kot (so)gostitelji pa zdaj upajo na konec 11-letnega črnega niza brez odličja. Nemci bodo letošnje tekmovanje začeli s tekmo proti združeni reprezentanci Severne in Južne Koreje, ki je – tako kot Japonska – dobila posebno povabilo mednarodne zveze IHF, 40-letni selektor Christian Prokop pa je dobil še eno priložnost za popravni izpit. Leta 2016 je Nemčija pod vodstvom selektorja Dagurja Sigurdssona osvojila dve kolajni (zlato na evropskem prvenstvu na Poljskem, bron na olimpijskih igrah v Riu), a je nato Islandec sprejel ponudbo Japonske za vodenje reprezentance na domačih OI 2020.
Nemška zveza je za njegovega naslednika presenetljivo izbrala Prokopa, takratnega trenerja Leipziga. Podpisal je petletno pogodbo, zveza pa je Leipzigu zanj plačala 500.000 evrov odškodnine. Prokop je na selektorski klopi debitiral junija 2017 proti Sloveniji v Stožicah v kvalifikacijah za EP 2018 na Hrvaškem. A nemška javnost Christianu Prokopu, ki je igralsko kariero končal že pri 25 letih zaradi hude poškodbe kolena, večinoma ni naklonjena zaradi neizkušenosti, izbire igralcev in le dveh devetih mest na dveh velikih tekmovanjih (SP 2017, EP 2018): »Že v skupini nas čaka nekaj težkih tekem, od točkovnega izkupička na njih pa bo v veliki meri odvisna naša nadaljnja usoda. Pričakovanja, želje in zahteve nemške javnosti so seveda upravičeno visoki, a za zdaj razmišljam le o tem, kako priti do polfinala v Hamburgu.«
