Od svetovne gospodarske rasti v zadnjih desetletjih imata korist bogati sloj v zahodnih državah in srednji razred na Kitajskem, ne pa tudi srednji sloj v zahodnih državah, iz česar je mogoče bolje razumeti pojav rumenih jopičev v Franciji. To je med drugim v intervjuju za nemški tednik Der Spiegel povedal ameriški Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman, ki je tudi prepričan, da marsikje politična stališča niso odvisna od gospodarskega razvoja. V Nemčiji se na primer kljub gospodarski uspešnosti krepi skrajna desnica. Tudi Trumpova identitetna politika ima v veliki meri podporo med belci ne glede na gospodarske rezultate njegovega vodenja ZDA. Sicer pa je Krugman spričo krepitve populizma in skrajne desnice »zelo pesimističen glede prihodnosti zahodnega sveta«.
Nižji davki v napačnem trenutku
Sedanje gospodarsko blagostanje v ZDA, ki torej ne koristi srednjemu sloju, Krugman vidi kot nadaljevanje uspešnega obdobja pred Trumpovo preselitvijo v Belo hišo. »To, da Trumpova politika za zdaj ne dela škode, ne pomeni, da je koristna. Davek na podjetja se je močno zmanjšal, kar bi moralo povzročiti velik val novih naložb. A o tem ni sledu. (…) Trenutno pa takšnih davčnih spodbud ne potrebujemo. Imamo namreč veliko zaposlitev. Ko smo imeli leta 2008 več kot 8-odstotno raven brezposelnosti, bi bil tak konjunkturni program prava odločitev, a tedaj so republikanci hoteli varčevati!« Za vse večji proračunski primanjkljaj so zdaj krivi konservativni republikanci, ker, kot je dejal, »počnejo to, kar so vedno počeli: zmanjšujejo davke bogatih«.
Brexit ni tako velika grožnja
Čeprav se je svet komaj dobro izkopal iz velike finančne krize, se že veliko ugiba o novi. A Krugman pravi, da ne ve dobro, kaj bi lahko bil vzrok zanjo, najbrž pa to ne bo kriza finančnega sistema kot leta 2008. V EU tudi pretiravajo glede nevarnosti, ki jo naj bi prinašala vse večja italijanska zadolženost, brexit pa po njegovem na dolgi rok ne bo imel hudo negativnih učinkov, ker se bodo vsi prilagodili novi situaciji. Po njegovem bo prihodnja kriza imela več vzrokov, nanjo pa niso pripravljeni ne ZDA, ker v Trumpovi administraciji ni sposobnih ljudi, ne Evropa, ki zaradi nemške ekonomske pravoverne dogmatičnosti ne more voditi pametne gospodarske politike. Če se je namreč finančna kriza leta 2008 začela v ZDA, je posledice občutila predvsem EU, ker je pod nemško prevlado hotela prehitro zmanjšati javni dolg, kar je z zategovanjem pasu slabo vplivalo na gospodarsko rast. Zlasti v letih 2011–2013 so ZDA, ki so si dovolile veliko povečevanje javnega dolga, imele solidno gospodarsko rast, medtem ko je Evropa stagnirala, južnim članicam EU, tudi Sloveniji, pa je BDP celo padel. Krugman tudi obžaluje negativne posledice, ki jih bo imela za svetovni trgovinski sistem Trumpova politika: »Ker smo se enkrat izkazali za nezanesljivega partnerja, tudi neki naslednji predsednik ZDA, ki bo naklonjen prosti trgovini, ne bo mogel odpraviti škode. Svet odslej namreč ve, da ZDA lahko izvolijo nekoga, kot je Donald Trump.«
