Človeško, a državotvorno? Njihovi interesi so del programa »prekaljenih« strank. Zato sta na primer stranki DeSUS in SD vedno v parlamentu, če že nista v vladi. To uporabljajo tudi Alenka Bratušek, SAB in Levica. Zmagoviti predvolilni program je preprost: obljubiti dvig ali vsaj ohranitev plač v javnem sektorju ter pokojnin. Kako in kje dobiti denar, je skrb drugih, če ne drugače, tudi s krediti. Oblast bo to počela, dokler bo šlo. Sploh ni problem, kdaj bomo vrnili kredite, le da zadostimo zahtevam javnega sektorja. Ta ima najglasnejše sindikate, ki zastopajo interese članov tudi iz vrst pedagogov in univerzitetnih delavcev, ki proizvajajo in prodajajo znanje za boljše plače gospodarstvu.
A za največji del slovenske ekonomije, to je za javni sektor, je za nagrajevanje važna predvsem izobrazba. Za njihove plače in za plače izvoljenih politikov niso odločilni rezultati njihovega dela. Ti rezultati so znani potem, ko jih trg prizna gospodarstvu, ko ta uporabi »znanja« in storitve javnega sektorja. V politiki in v javnem sektorju so torej nagrajevani predvsem glede na izobrazbo, ne glede na rezultate dela. To pa ni mogoče v gospodarstvu. Posledica so številne minimalne plače in pokojnine. Plačevanja izobrazbe tam, kjer ta ni potrebna, ne prenese nobena ekonomija. Država se zato zadolžuje za preživetje bolj, kot je treba, kar bremeni pošteno plačane državljane in mlajše rodove.
Mnogi zaposleni v gospodarstvu iz razočaranja ne gredo na volitve, saj so ugotovili, da nimajo ustreznega kakovostnega političnega zaveznika, ki bi skrbel za njihove zakonske pravice, to so vsaj izplačilo plače in plačani prispevki ter temu ustrezne pokojnine. Politika in javni sektor ter upokojenci, celo sindikati, so delavce pustili na cedilu. Tudi sam imam s tem bridko izkušnjo. Javni sektor, še manj politiki na oblasti, nimajo nikoli težav z izplačilom plač, ne poznajo problema neplačanih prispevkov za pokojnino. Zakon o zaščiti pravic zaposlenih glede pokojninskih prispevkov povsem razbremeni državo te obveze, jih pusti na cedilu. Oškodovani se morajo sami pravdati za ukradene prispevke. Nezadovoljni zaposleni pa ne morejo delati kvalitetnih modernih konkurenčnih izdelkov.
Kdo naj torej pomaga zaposlenim, oškodovanim v gospodarstvu? Samo sindikati? Premalo, saj ti ne gredo do konca, da ne bi ogrozili »naših na oblasti«. Prva je poklicana oblast, saj je odgovorna tudi za probleme in pravice volilcev v gospodarstvu. Odgovorna je tudi, da zagotovi gospodarstvu prava znanja za povečanje konkurenčnosti države oziroma za dvig produktivnosti in dodane vrednosti na zaposlenega. Politika je torej odgovorna, da gospodarstvu priskrbi oziroma ponudi pravo znanje, ki omogoča tudi višje plače zaposlenim ob potrebni konkurenčnosti za tekmovanje na trgu. Ne garanje, le pravo znanje je rešitev perspektive Slovenije. Javni sektor države lahko vedno zmaga, a država ne bo večno zdržala. Kaj bo ukrenila politika?
Franc Mihič, Ribnica
