»Ko sem začela vlogati, je bilo običajno, da smo imeli na youtubu vzdevke,« pove Eva Kljun in doda, da je bila Marija Zmosta sprva lik v skečih, ki jih je snemala na začetku svoje spletne poti. Takšno ime je izbrala preprosto zato, ker se je youtubovski kanal njenega takratnega fanta imenoval Mario Zmosta – in rekla si je, da mora ona potemtakem postati Marija. »Ime je ostalo, le lik se je spremenil,« se nasmehne.
O vlogarjih se je pri nas začelo govoriti šele v zadnjih nekaj letih, vse bolj jih spremljamo, hkrati pa je v tem času začelo vlogati vse več ljudi. Eva Kljun je začela videovsebine ustvarjati že pred devetimi leti, ob čemer se skorajda vprašamo, ali smo takrat že imeli internet.
»Vse skupaj se je začelo, ker sem želela izraziti svojo ustvarjalnost,« pove Eva, ki se je v času, tik preden je začela vlogati, počutila, kot da nima nobenih sanj. A potem se je vse spremenilo. »Bilo je nekega zimskega dne, ko je po dolgem času zapadel sneg. Brata sem prepričala, da sva zunaj posnela prvi videoposnetek. Zanimivo je, da je lik nastal v enem od težkih trenutkov v mojem življenju, ko nisem bila zadovoljna s svojo partnersko zvezo in, še huje, sama s seboj,« pojasni sogovornica. Prvi videoposnetek, v katerem sta poleg svetlolaske nastopala kar njena pes in mačka, je imel zgolj okoli sto ogledov, 30-letnica pa pravi, da so se okoli te številke ogledi gibali kar prva štiri leta. Nekaj let kasneje pa so njeni vlogi dosegli tudi 300.000 ogledov. Čemu bi to ogromno spremembo pripisala, pravzaprav ne ve. »Pravega recepta ne poznam, verjamem pa, da se, če vztrajaš in trdo delaš dan za dnem, to vedno obrestuje.« Meni, da k temu, da jo gledalci spremljajo, pripomore tudi to, da je pristna in videoposnetke zares snema z veseljem. »Če nekaj ni resnično in iskreno, to ljudje hitro opazijo,« pripomni.
Povedati moraš svojo zgodbo
Lika Marije Zmosta in videoposnetkov, v katerih nastopa, ne bi mogli enostavno popredalčkati v običajne vlogarske kategorije, kot sta recimo svetovanje o ličenju in lepem videzu (beauty vloganje) ter predstavljanje tehnoloških novosti (tech vloganje). Vloga predvsem o tem, kaj se dogaja v njenem vsakdanjiku, seveda na zabaven način, med pripovedjo pa brez težav pripravi še palačinke ali obesi perilo. Vsake toliko časa svetuje o različnih temah, recimo, kaj storiti, ko se razideš s fantom, na njenem kanalu pa najdemo tudi posnetke, zbrane pod zavihkom resnica ali izziv.
Če bi torej morali vloge na kanalu Marije Zmosta opisati z eno besedo, bi lahko rekli, da so raznoliki. Vsebinsko in glede na čas trajanja. Mnogi ustvarjalci raznovrstnih videoposnetkov se držijo mantre, da morajo biti takšne spletne vsebine predvsem kratke in jedrnate, saj je pozornost gledalcev težko ohranjati dlje časa. Na začetku je tudi svetlolaska precej razmišljala o časovnem okviru. »Sčasoma ugotoviš, da te to začne ovirati,« pove in poudari, da sama ustvarja za tiste vrste občinstvo, ki si za ogled njenih vlogov vzame približno 15 minut časa, ob njih pa se ti ljudje sprostijo, nasmejijo njenim šalam in uživajo. Pravi, da se je pomembno zavedati, da se trendi spreminjajo, najbolje pa je poslušati samega sebe. »Trenutno sem pred izzivom, kako posnetke narediti še zanimivejše, bolj gledljive in hkrati daljše.« Zdi se ji, da če vloge vedno snemaš na enak način, to lahko hitro postane dolgočasno. »Treba je eksperimentirati, da najdeš bistvo.«
Njen zadnji eksperiment so videodnevniki. Pa ne običajni videodnevniki, v katerih bi snemala zgolj, kaj počne čez dan. Ker se rada poigra z različnimi formati, časom in vsebino, je na svojem kanalu uvedla novo serijo vlogov, v katerih prebira zapise iz svojih starih dnevnikov. Cilj je občinstvo nasmejati z razlago, kako se dogodkov spominja, in to primerjati s tem, kar se je v resnici zgodilo.
Domiselnost je pomembnejša od snemalne opreme
Ena od ključnih značilnosti Evinih vlogov je narečna govorica. »To je načrtno. Na začetku sem se zelo trudila, da bi govorila knjižno, a nisem bila sproščena, nisem bila jaz. Zato sem se odločila, da bom to opustila in govorila narečno. V tem sem res dobra,« se pohvali. Sicer sama zase pravi, da nekatere dele vlogov vedno rada načrtuje, denimo to, kdaj in kje bo kakšnega posnela. Preostalo pa je običajno prepuščeno improvizaciji. Prav ta pa ima v Evinem življenju velik pomen, saj vodi uspešno primorsko impro skupino Dženny, od česar si je vzela premor, ker je na porodniškem dopustu. »Moja mama je rekla, da brez improvizacije danes ne bi bila tako pozitivna in to, kar sem,« se nasmeji. »O impru bi lahko govorila in govorila. Improvizacija mi je dala veliko življenjskih izkušenj, samozavesti, me naučila nastopati in mi dala pomembno podlago za vloganje.«
Tisto najpomembnejše, kar je Eva odkrila z ustvarjanjem videoposnetkov, je ona sama. »Lahko pogledam, kje sem bila in kam grem. To je odlična refleksija,« pravi. Na tekočem je s slovensko in tujo youtubovsko sceno, saj je to tisto, zaradi česar je sploh začela vlogati. »Najprej sem posnetke gledala, nato pa sem se v snemanju želela preizkusiti tudi sama.« Po drugih vlogarjih se ne zgleduje, saj meni, da je izredno pomembno ohraniti svoj slog, a spremlja njihovo delovanje. »Res je ogromno ljudi, ki dobro dela. Vedno znova sem navdušena, koliko ustvarjalnosti je v nas,« veselo pove.
Ko je pred devetimi leti začenjala snemati, njena oprema ni bila nič posebnega. »Snemala sem s svojim starim digitalnim fotoaparatom, za montažo pa sem si sposodila sostanovalkin računalnik.« Od takrat je opremo sicer nadgradila, a se ji ta ne zdi tako pomembna, pomembnejša je domiselnost.
Kaj so to – kritike?
Kot vse nekoliko prepoznavnejše spletne obraze tudi Evo ljudje nemalokrat ustavijo na ulici ali v trgovini. Stik s sledilci se ji zdi zelo pomemben, saj je vsebina navsezadnje ustvarjena zanje in jim mora biti všeč. »Sledilci so tisti, ki lahko dajo nasvet, kaj jim je všeč, česa bi radi videli več. In to je neprecenljivo.« Na vprašanje, ali je kdaj razmišljala o tem, da bi jih povabila na spoznavni dogodek (meet & greet), 30-letnica odgovori: »Sem, ampak rada bi organizirala dogodek, od katerega bi ljudje nekaj odnesli. Da bi prišli gledat mene, se mi zdi malo smešno.«
Vsakdo, ki svoj obraz izpostavi na spletu, je poleg pohval deležen tudi kritik. Nekatere dotolčejo, drugi se z njimi sploh ne obremenjujejo. Eva zagotovo spada med slednje, saj se ob vprašanju o tem, kako dojema negativne odzive, široko nasmeji: »Kakšne negativne odzive? Haha, jaz sem jih doslej imela tako malo, da o njih sploh ne razmišljam.«
Eva Kljun je sicer diplomirala iz kulturologije, ima svoje podjetje Fuldoro, v okviru katerega organizira otroške zabave in predstave, preizkusila pa se je tudi v delu na radiu in televiziji. Na vloganje ni nikoli gledala kot na službo v polnem pomenu besede, saj se s tem trenutno ne bi mogla preživljati. A vsakdo ima svoja merila za uspeh in pri Evi je vlogarski zaslužek postranskega pomena. »Če mi kdo napiše, da sem mu z vlogom polepšala dan, je moj cilj dosežen,« je sklenila.
