V času, ko se gradovi na Slovenskem ponašajo s svojimi vsebinami in prinašajo dobiček, Turjak, ki je streljaj od Ljubljane in je gotovo pomembnejši od ljubljanskega, sameva in ponovno propada.
Menim, da so bili po kulturološki plati Turjačani (Auerspergi) najpomembnejša rodbina na Slovenskem. V njihovi lasti je bila zbirka z okoli dvesto umetniškimi slikami, v Ljubljani so bili lastniki največje baročne knjižnice, bili so gradbeniki, buditelji. Študirali so na italijanskih univerzah. V njihovi tisočletni zgodovini so se ponovno izkazali v času protestantizma, saj so bili njegovi podporniki in meceni. S propadom fresk v Lutrovi kapeli smo izgubili veliko zgodovinsko in likovno vrednoto.
Ob tem bi rad opisal svojo bridko izkušnjo. Letos mineva petdeset let, ko sem s takrat petletnim sinom zašel v ta prostor, ki je bil v tistem času javno stranišče. Z zidu je visela plast zadnjega ometa freske, debela približno tri milimetre, in pretila, da zdaj zdaj odpade. Z rahlim dotikom se mi je odlomila. Prestregel sem jo v plast prepognjenega časopisa in upal, da jo bom ujel. V rokah sem držal glavo enega od svetih treh kraljev. Pobožno sem šel z njo na avtobus in v prerivanju se mi je vse skupaj (o, groza) sesulo.
Znano je, da je bil nad kapelo prostorček, v katerem so skrivali Jurija Dalmatina, ko je prevajal Biblijo. Če to vemo, sta Raščica in Turjak danes nedeljiva celota in edinstven primer povezovanja dveh tako pomembnih objektov na tako bližnjem prostoru. Lahko bi izkoristili možnost in z majhnimi sredstvi povezali oba kraja s sprehajalno potjo. Morali bi samo obnoviti stare kolovoze, postaviti smernike in ob koncih tedna bi se trlo sprehajalcev čez cvetoče travnike v hlad gozda, polnega pisane podrasti in gob.
Večina naših gradov je na vrhu hriba, manj ob vodi, zavarovani z vodnim jarkom. Turjaški grad ima edinstveno lego. Je skrit za hribom, sam pa stoji na hribu, če pogledamo nanj z nekdanjega najjužnejšega dela zaliva Ljubljanskega barja – Želimeljske doline. V to dolino je vodila najstarejša pot skozi slikovito gozdnato sotesko, mimo turjaške pristave (kasnejše meteorološke postaje) do Ljubljane. V Želimljah je župnikoval Fran Saleški Finžgar. Tu je napisal zgodovinski roman Pod svobodnim soncem. Znano je, da je v to sotesko »postavil« boj med Iztokom in Helbudijem.
Ali ne bi kazalo kdaj zapreči konje v kočije in voziti bogate turiste od gradu po čudovito izpeljanih ovinkih danes asfaltne ceste, mimo borovcev, bukev in smrek, skozi preprogo vedno cvetočega vresja, teloha, zvončkov in kronic v dolino do mostu na Želimeljščici, pod katerim švigajo postrvi in se razkazujejo raki? Verjemite, tega ni videl še noben Newyorčan. Lahko bi se popeljali še naprej do želimeljske cerkve, blizu katere je zdaj srednja verska šola rakovniških salezijancev. In med potjo bi si ogledali še čudovito barjansko floro z zaščitenim barjanskim telohom z edinstvenim vzorcem šahovnice. In zakaj se ne bi peljali v Gradež, kjer je bil krščen Primož? Tam so doma pridni ljudje, ki dajo kaj na tradicijo. Suho sadje in domače slovenske jedi bi vam ponudili. Za vse to pa si je treba vzeti čas in izobraziti vodiče. Koliko smo že zamudili? Najmanj dvajset let.
Vrnimo se nazaj h gradu. Na dolgi ozki terasi pod gradom, med staroveškimi kostanji je prostor, ki je bil že v davnini namenjen viteškim turnirjem, tako za pešce kot za konjenike. Ponaredek plastičnega oklepa je zelo poceni, konje pa tudi imamo.
Morda bi pod lipo zeleno, ki je že malo opešala in jo je Prešeren »to videvši«, ko se je kot mladenič vračal iz šole v Ribnici, že malo pozabil in jo v Turjaški Rozamundi zamenjal za hrast, postavili preprosto omizje iz ploha in hrastovih čokov, kjer bi slovenski in tuji literati brali svoja dela in posedali ob litrčku rujnega. Gotovo bi se jim pridružili tudi igralci, ki so ravnokar opravili svoj recital ali kakšen drug priložnostni skeč; tako v viteški dvorani kot ob lepem vremenu na dvorišču, če jih ne bi prehiteli slikarji in kiparji.
Vse to povem zaradi popestritve suhoparnih predlogov, za katere pa menim, da bi bilo lepo, če bi se uresničili.
In zdaj pridemo do srži problema. Stanovanjsko krilo s stolpi vred je popolnoma prazno. Seveda je potrebno temeljite obnove. Nobena občina ne bi zmogla tega denarja, zato je po toliko letih samevanja (če izvzamemo viteško dvorano) čas za večja republiška sredstva za ohranitev tako velikega kulturnega spomenika. Srečujem se z ljudmi, ki izražajo začudenje nad tolikšno sramoto in brezbrižnostjo. Ta sramota se začenja že pri razporejanju republiškega denarja, kjer kultura vedno potegne najkrajši konec. Čas je že, da v parlamentu udarijo po mizi. Občina pa bi bila že davno morala zahtevati svoje in postaviti poslansko vprašanje.
Ni prav, če bom »osumljen« levičarstva, saj nikoli nisem bil od nikogar, vendar se bom tudi jaz naslonil na tisto večno vprašanje – od kje vzeti? Ilustriram: za začetek bi bila dovolj samo cena enega osemkolesnika, ki ga en sam izstrelek v eni sami sekundi pošlje med staro železo. Torej, zberite denar za obnovo stanovanjskega trakta in s tem dokažite, da je jezik kulture močnejši od meča. Da zmoremo v samostojni Sloveniji z novim (starim) družbenim sistemom storiti več, kot je bilo storjenega v tistem gnilem socializmu. Da smo pripravljeni na kaj več kot je zapravljanje na Evrosongih, Emah… Da, nehajmo delati po vzoru starorimskih patricijev s pozivom Panem et circenses (kruha in iger) za slepljenje širokih ljudskih množic.
Šepajoč in obirajoč odlašam s predlogom: turjaškemu gradu dajmo podobno vsebino, kot jo ima že desetletja majhno naselje v Istri – Grožnjan. Za to Turjak izpolnjuje vse pogoje, zaradi bližine Ljubljane še bolj kot naselje v Istri.
Sestaviti bo treba skupino strokovnjakov (arhitekt, gradbenik, umetnostni zgodovinar, finančnik in še kdo), ki bo znala pripraviti načrt in ga predložiti uporabnikom. To bi bili slovenski likovni umetniki, ki bi si tu uredili ateljeje. Nekateri glasbeniki, ki bi še posebej ob koncih tedna tu muzicirali klasiko, imeli nastope v viteški dvorani ali na dvorišču. Spremljale bi jih razstave, morda tudi sproti narejenih del. Z najemniki, ki bi morda tudi sami prispevali sredstva za dolgoletni dedni najem, bi morala biti sklenjena pogodba. O tem so že obveščeni v ZDSLU. Za idejo je največ (razumljivo) pripravljenosti v ljubljanski sekciji.
Seveda bo nujno treba najti tudi prostor za druženje ob kavi ali pivu in poskrbeti za morebitno prehrano. Vse to je predmet sprotnega prilaganja času, potrebam in prostoru.
Prostori so v slabem stanju in potrebni bosta prenova (predvsem stropi) ter prilagoditev različnim potrebam. Takrat bi povabili vse, ki bi jih to zanimalo, in se z njimi pogovorili. Nič ne bi bilo narobe, če bi o tem obvestili vse tri akademije: ALUO, AGRFT in Akademijo za glasbo.
Če bo spomladi še vedno ključavnica na portalu, nismo vredni svoje zgodovine. Treba je le malo stopiti iz svoje provincialnosti in si ogledati kakšno podobno ustanovo blizu Ljubljane, ali pa sto kilometrov dlje, do robov Slovenije: do Borla pri Ptuju, Brežic, Žužemberka, Štanjela, Majšperka, Socerba, celo do Kostela in legendarne Kostanjevice na Krki. In hitro bomo sklenili, če je v nas kaj vesti: da, grešili smo, zamujamo desetletja, mimo nas so se odpeljali turisti in z njimi denar, ki bi se vračal v skrinjico kulture…
Za začetek takih projektov lokalno niso zadolženi samo župani. Nekoliko bolje poznam, kako se je kot feniks dvigoval iz pepela grad, pozneje tudi cistercijanski samostan, v Kostanjevici. In to že v tistem prekletem enopartijskem socializmu, kot pogosto krivično uporabimo to krilatico.
Sistem so ljudje… Če nekdo izstopi z močnimi argumenti, je uspeh zagotovljen. To je bil v Kostanjevici profesor slavistike in ravnatelj tamkajšnje šole, ki se je kmalu po vojni odpravil v republiško skupščino in opravil svoje. Če se ne bi, ne bi zdaj tam stalo mnoštvo avtobusov slovenskih in tujih registracij. Prof. Lado Smrekar je znal potrkati na ustrezna vrata in zavrteti pravo telefonsko številko, zato imamo zdaj tam galerijo Božidarja Jakca, v njej pa več stalnih zbirk nekaterih slovenskih likovnikov. Med njimi je restavrirana Pleterska zbirka. Najpomembnejša imena med njimi so Tone in France Kralj, Lamut, kipar Boljka in drugi.
Pa je prostor še za koga. Tamkajšnja med vojno uničena cerkev je danes prostor za koncerte in monumentalne razstave. Kasneje je prof. Smrekar povabil še dva kiparja, Janeza Lenasija in Jakoba Savinška, in ustanovljena je bila mednarodna Forma viva, na kateri še danes oblikujejo tamkajšnji močvirski hrast po vzoru kamnitih skulptur v Seči pri Portorožu. Zadnje večje delo našega Toneta Kralja, monumentalni kip Matije Gubca, je našel prostor v častnem kotu samostanskega križnega hodnika. Prof. Smrekar je občasno organiziral tudi slikarska srečanja z naslovom Zlata jesen. Zanimivo, da se je potrudil in slike prodal podjetjem in zasebnikom. Moje delo, metrsko sliko križnega hodnika s cerkvijo, je odkupil neki zasebni zbiratelj iz Brežic.
Vse to povem zato, ker sem se pred dvema letoma z debelim paketom dokumentov, prospektov in drugega materiala, ki so mi ga ljubeznivo poslali iz Kostanjevice, obrnil na velikolaško kulturnico, za katero sem verjel, da je ona tista prava oseba v zadevi turjaški grad. Ne po naključju, saj je diplomirana pedagoginja z doktorskim nazivom. Ker sem bil tudi sam trideset let v prosveti, je bilo to še bolj razumljivo. Poleg tega je bila že dvajset let občinska podžupanja. Torej oseba, za katero rečeš samo – ta je taprava… Razočaran nisem prejel niti zahvale niti telefonskega odgovora.
Pričakujem večstranski odziv na moj predlog in upam, da ne bo spet vse skupaj ostalo samo pri besedah, ker je skrajni čas, da se začne tudi praktično ukrepati. Izgubljena beseda, vrača se le ena – Turjak.
Če mi bodo dopuščala leta in zdravje, bom na razpolago kateremukoli županu ali kulturniku na republiški ravni.
JOŽE CENTA, Ljubljana
