Za merilo urejenosti sladkorne bolezni v diabetologiji že nekaj desetletij uporabljajo glikoziliran hemoglobin HbA1c. To je laboratorijska preiskava, ki meri povprečno koncentracijo krvnega sladkorja v obdobju zadnjih dveh do treh mesecev. Vendar ta meritev ne upošteva nihanja koncentracije sladkorja v krvi, kar je tisto, kar je pri sladkorni bolezni najbolj nevarno in povzroča številne kasne zaplete bolezni.
Novo merilo urejenosti bolezni je prinesel razvoj tehnologije, ki omogoča, da se merjenje sladkorja pri bolniku izvaja kontinuirano. To je namreč diabetologe napeljalo k razmišljanju, da bi urejenost bolezni spremljali s tako imenovanim deležem časa v želenem območju glikemije (angleško time-in-range). Ta vrednost predstavlja delež časa, ko je bolnik v optimalnem območju krvnega sladkorja. To je ena od novosti v zdravljenju sladkorne bolezni, ki so jo predstavili na nedavnem 7. strokovnem srečanju diabetologov v Ljubljani.
»Diabetološka stroka se obrača k novemu konceptu, ki temelji na kontinuiranem merjenju glukoze v podkožju,« je povedal eden od organizatorjev srečanja prof. dr. Tadej Battelino, predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike UKC Ljubljana. Za večino bolnikov je čas v ciljnem območju boljši ali vsaj enako dober kazalec kot HbA1c, se je strinjal nizozemski diabetolog prof. dr. Hans DeVries.
Kontinuirano merjenje sladkorja
Kontinuirano merjenje glukoze se izvaja tako, da ima bolnik v podkožje pritrjen senzor, ki raven sladkorja izmeri vsakih pet minut. Kontinuirano merjenje sladkorja je skupaj s črpalko za dovajanje inzulina del zdravljenja sladkorne bolezni s tako imenovano zaprto zanko. Cilj tega je, da bi aparature same neprestano beležile raven sladkorja v krvi bolnika in glede na to samodejno v telo dovajale inzulin, brez pomoči ali posredovanja bolnika. To bi zdravljenje bolniku izjemno olajšalo.
Tega zadnjega koraka stroka še ni storila, vendar ponekod v svetu že preizkušajo učinkovitost zdravljenja sladkorne bolezni tipa 1 s pomočjo tako imenovale hibridne zapre zanke oziroma polzaprtega sistema.
Inzulinska črpalka je videti kot malo večji prenosni telefon in jo bolnik nosi v žepu. Vanjo je vstavljeno polnilo z inzulinom, ki ga aparat prek tanke cevi dovaja v podkožje bolnika. To je programiran del inzulina (tako imenovani bazalni inzulin), ki teče v podkožje samodejno. Hibridna črpalka je sposobna količino bazalnega inzulina prilagajati vsakih pet minut glede na podatke, ki jih sporoča še druga aparatura, ki jo ima bolnik vstavljeno v podkožje – senzor, ki neprekinjeno meri sladkor v telesu. Senzor ima majhen oddajnik, ki neprekinjeno oddaja signale o vrednosti sladkorja. Danes najbolj uporabljena različica inzulinske črpalke deluje tako, da senzor opozori, ali je sladkor previsok ali prenizek, in bolnik poskuša to uravnati. Pri hibridni zaprti zanki poskuša črpalka samodejno uravnavati visoke in nizke sladkorje, a mora bolnik s pritiskom na gumb potrditi, da bo jedel in kaj bo jedel. Popolna zaprta zanka bi tudi to delala sama: neprestano bi analizirala podatke iz senzorja in se iz minute v minuto odločala, kaj narediti z dovajanjem inzulina. »Temu bomo lahko res rekli umetna trebušna slinavka,« je razložila prof. dr. Nataša Bratina s Pediatrične klinike.
Uvajajo že polzaprti sistem
Takšen polzaprti sistem poskusno že uvajajo na Kliniki za endokrinologijo, presnovne bolezni in diabetes UKC Ljubljana. »Prve izkušnje pri odraslih bolnikih so kar dobre,« je povedal predstojnik prof. dr. Andrej Janež, a je na poti do učinkovitega zdravljenja še nekaj ovir. Uporaba tega načina zdravljenja zahteva pri bolnikih dodatno znanje in veliko edukacije praktične uporabe črpalke. »Veseli nas, da smo ena prvih evropskih držav, ki smo začeli to zdravljenje,« je povedal Janež.
Delovanje hibridne črpalke je primerjal z avtopilotom, ki usmerja letalo, a to še vedno potrebuje pilota. Črpalka deluje po algoritmu, in če ima pacient dobro nastavljene izhodiščne parametre – na primer o tem, kakšna je njegova občutljivost za inzulin – in ciljne vrednosti, bolnika bolje drži v ciljnem območju glikemije. »Črpalka mu svetuje, koliko inzulina naj dodaja, ali naj izklopi dovajanje inzulina, ko se sladkor približuje ciljnim vrednosti, in podobno,« je ponazoril.
Tovrstne raziskave že vrsto let potekajo tudi na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove Pediatrične klinike UKC Ljubljana. Letos so začeli izvajati mednarodno študijo Fler, kjer bodo testirali različne sisteme za inzulinske črpalke. Kot je povedal dr. Battelino, hibridna črpalka predstavlja prvo stopnjo zaprte zanke, ki že samodejno spreminja bazalni inzulin. V študiji Fler pa bodo raziskovali naslednje stopnje zaprte zanke, ki bo sama dajala tudi bolusne odmerke inzulina.
Izboljšati pravico do senzorjev
Prihodnost tako obeta, da bo tehnologija zelo olajšala življenje sladkornih bolnikov, veseli diabetologe. A bo treba ustrezno prilagoditi tudi pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, da bo to najsodobnejše zdravljenje na voljo večjemu krogu bolnikov kot zdaj, opozarjajo. Težava je slaba dostopnost do senzorjev za kontinuirano merjenje sladkorja, saj imajo pravico do senzorja – v nasprotju z zdravljenjem s črpalko – le redki bolniki.
