Robert Byrne, filozof med šahisti

Robert Eugene Byrne je bil rojen leta 1928 v New Yorku. Skupaj z mlajšim bratom Donaldom je v otroštvu zahajal k šahovskemu zanesenjaku Jacku Collinsu, ki je pozneje pomagal Bobbyju Fischerju. Prednost pa je dobila šola; Robert je diplomiral iz filozofije na uglednem Yalu, med študijem malo igral, a uspešno branil barve ZDA na olimpijadi v Helsinkih leta 1952 in ugnal samega Davida Bronsteina. Zaradi profesure na univerzi Indiana je igral vse manj, a vse bolje: leta 1959 je na prvenstvu ZDA zaostal le za Fischerjem. Spet je začel redno nastopati na olimpijadah, kjer je do konca 70. let zbral devet nastopov in sedem medalj. Leto 1964 je prineslo preboj; v Buenos Airesu je Byrne zaostal le za Keresom in Petrosjanom, kar mu je prineslo naslov velemojstra. A služba je bila še vedno prva. Poln upov je dočakal medconski turnir v Tuniziji, pa končal med zadnjimi.

Roberta je vseeno vse bolj vleklo k prvi ljubezni; konec 60. let se je odločil in postal poklicni šahist. Za začetek je uspešno odigral na Vidmarjevem memorialu v Ljubljani. Leta 1972 je končno osvojil prvenstvo ZDA, takrat pa je tudi postal šahovski kolumnist pri New York Timesu. Priljubljeno rubriko je urejal vse do leta 2006. Zdaj je bil vroč: na močnem medconskem turnirju v Leningradu leta 1973 se je s tretjim mestom gladko uvrstil med kandidate za svetovnega prvaka. V tistem času dvanajsti šahist sveta pa z žrebom ni imel sreče: že v četrtfinalu ga je v Portoriku izločil Boris Spaski. Še enkrat je napadel šahovski Olimp leta 1976, a mu je v švicarskem Bielu zmanjkalo pol točke za uvrstitev med kandidate. Za uteho je v Hajfi na prvi deski popeljal ZDA k zgodovinskemu olimpijskemu zlatu. Byrne je bil potrpežljiv, nepredvidljiv in vsestranski igralec, ki je pustil svoje sledi v razvoju več otvoritev. Umrl je leta 2013.