Povolilno razmišljanje: se lahko znebimo avtokratov in populistov?

Tistim, ki združujejo obe lastnosti (na primer Viktor Orban), bi morali zaradi varovanja človekovih pravic večine prepovedati javno nastopanje. Nasploh pa bi morali (skoraj) odpraviti sleherno možnost, da avtokrati in populisti lahko legalno pridejo do vzvodov oblasti. Tu pa se stvar zaplete. Problem niso (na srečo) redki posamezniki, nagnjeni k avtokratizmu in populizmu. Napaka je v družbenem sistemu, ki ne le legalizira, temveč tudi nagrajuje ravnanje takšnih osebkov.

Nobenega dvoma ni, da ima v svetu danes prevladujoči sistem predstavniške demokracije poleg nelegitimnega razmerja med številom revnih in bogatih še eno hudo napako. Ne omejuje avtokratov in populistov in tako daje legitimnost tudi politični praksi, ki se dobesedno požvižga na dolgoročno blaginjo večine ljudi.

Kaj pa zagotavlja sistem človekovih pravic in svoboščin, zapisanih v evropsko konvencijo (EKČP)? Razlagalci EKČP bi zanesljivo utemeljili, da bi vsakršno omejevanje avtokratov in populistov predstavljalo nedopustno kratenje njihovih svoboščin in pravic. In tako se krog, iz katerega iščemo izhod, na isti točki, kjer se začne, to je pri človekovih pravicah in svoboščinah, tudi zapre.

Nič presenetljivega. Saj EKČP ne vključuje tistih pravic, ki predstavljajo bistveni del dolgoročne blaginje večine ljudi. To pa je človekova pravica do dela in socialne varnosti, do pravične nagrade in primerne življenjske ravni ter pravica do izobraževanja. Avtorji EKČP so seveda vede zaobšli prav ta ključni del človekovih pravic. Kasneje sprejeta »evropska socialna listina« je zgolj nekoristen okrasek, saj izključuje sodno varstvo teh pravic.

Alarm, ki so ga zaradi krepitve ekstremne desnice v EU sprožile tradicionalne evropske politične stranke, je lažen. Čas za pravi in utemeljeni alarm je že zdavnaj minil. To je bil čas, ko je v domove evropskih državljanov namesto blaginje začela vstopati revščina. Podatek, da danes 150 milijonov Evropejcev živi v revščini ter da revščino kot svoj vsakdan doživlja celo vsak četrti otrok v EU, pove vse.

V naslovu zastavljeno vprašanje ni pravo; ne gre za to, ali se lahko znebimo avtokratov in populistov, temveč za vprašanje, kaj bomo storili, da zaustavimo nelegitimno kopičenje bogastva pri peščici in razraščanje sramotne revščine pri množici državljanov. Z drugimi besedami povedano, gre za vprašanje, ali so politične elite, ki jih skrbi naraščajoča moč ekstremne desnice v večini držav EU, pripravljene kaj storiti, da končno vendar začnemo odločno uveljavljati neposredno demokracijo. To je namreč edina pot za odpravljanje revščine.

Zakaj toliko govorimo o revščini večine in bogastvu redkih posameznikov? Ker se nedeljive državljanske, politične, gospodarske, socialne in kulturne človekove pravice vedno začnejo uresničevati na ravni osnovnih bioloških potreb. Dokler so množice državljanov zaradi revščine prikrajšane pri teh osnovnih potrebah, o demokratičnih razmerjih v družbi pač ne moremo govoriti.

Če politične elite v državah EU zaradi ekstremne desnice skrbi zgolj izguba lastnih privilegijev in politične moči, se ne bo veliko spremenilo. Če je njihova skrb povezana s slabšanjem družbenega položaja večine Evropejcev, pa se ve, kaj morajo storiti. Posloviti se morajo od udobja predstavniške demokracije in jo z uvajanjem posvetovalne demokracije odločno demokratizirati. Avtokrati in populisti pa bodo le še vaški posebneži.