Ni veliko primerov, ko je prometni znak postal takšna ikona, da se po njej lahko identificira vse obdobje ali pa vsaj vse mesto. A posebnež z berlinskih semaforjev je prav tak primer: Ampelmann, ali po slovensko Semaforček, je prerasel svojo rdečo in zeleno barvo. Prvi semafor je sicer nastal že leta 1868, ko so v Londonu pred parlamentom postavili plinsko luč s še zdaj veljavnimi barvami, prvi električni semafor pa so postavili leta 1914 v Clevelandu v ZDA. Berlin je svoj prvi semafor dobil leta 1924, a na malega posebneža na njem so morali Berlinčani počakati do leta 1961, na ideološki boj med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Ker so želeli biti vzhodnjaki drugačni v vsem, jim tudi klasični prometni semaforji za pešce niso več ustrezali, in takrat je na sceno stopil Karl Peglau. Leta 1927 rojeni Nemec je bil človek za vse, ključavničar, tehnični risar, izumitelj in prometni psiholog na Humboldtovi univerzi v Berlinu.
Semaforji v takratni Nemški demokratični republiki so ostali bolj ali manj nespremenjeni od 30. do začetka 60. let prejšnjega stoletja, a vedno več prometa je poskrbelo, da so bili na cesti ogroženi tako vozniki avtomobilov kot tudi pešci. Tako se je javil na razpis in želel pešce opozoriti na pravilno prečkanje ceste s semaforjem, ki ga ne bodo mogli spregledati, zadevo pa je nadgradil z idejo, da bi semafor za pešce naredil vpadljivejši in predvsem prijaznejši, zaradi česar bi ga pešci tudi bolj upoštevali. »V mislih sem imel projekt z bolj humanim pristopom, a tudi večjo vidljivostjo, ne glede na vreme. Kajti to je osnova psihologije, zaznamo tisto, kar si v podzavesti želimo zaznati,« je o nastanku Semaforčka povedal leta 2009 preminuli Karl Peglau.
Uspeh Semaforčka ga je presenetil
Zato si je torej zamislil semaforskega možica, ki je bil živahnejši, na glavo pa mu je posadil velik klobuk, ki je še danes njegov zaščitni znak. Idejo za klobuk je dobil pri klobuku svoje tajnice Anneliese Wegner, ki je bila tudi risarsko izredno nadarjena in je izboljšala osnovne Peglauove skice. Takratni režim je hotel biti seveda vključen tudi v ta projekt, tako kot v vse druge, in idejo o klobuku so pripisali »izumiteljevemu navdihu nad klobukom takratnega prvega med prvimi, Ericha Honeckerja«. A tega Peglau nikoli ni zares potrdil, uspeh njegovega možica pa ga je presenetil.
»Verjetno je postal ljudem všeč zato, ker izžareva nekakšno toplino in človečnost, ljudje čutijo, da jih ta lik nagovarja, jim želi dobro. Zato se z njim tudi lažje poistovetijo,« je še povedal Karl Peglau. Semaforji sicer, kot smo že omenili, niso bili nič novega, a za pešce so jih prvič postavili šele leta 1933 v Köbenhavnu, kjer je bila namensko oblikovana in postavljena novost svojevrstna senzacija. Berlin je nato leta 1937 dobil semafor s pomanjšanima rdečo in zeleno lučjo, a ta ni bil namenjen posebej za pešce. Leta 1952 so Američani v New Yorku postavili prve semaforje za pešce z zanje značilnimi besedami »walk« in »don't walk«, kar so poskušali v svoji verziji prevzeti tudi Nemci, a se zamisel ni prijela.
Postal je del združevanja
Po združitvi Nemčij leta 1990 so hoteli, kot znak »čiščenja« nekdanjega komunističnega sistema, odstraniti tudi Semaforčka. Oblikovalec Marcus Heckhausen je zato začel zbirati vse, kar so s cest umaknili delavci in je bilo povezano z Ampelmannom, predeloval jih je v namizne svetilke in podobno, leta 1997 pa so na njegovo pobudo začeli kampanjo, da bi ohranili to prometno znamenitost. Še pred tem si je Heckhausen pridobil pravico za uporabo znaka in ustanovil kar lastno podjetje z imenom semaforskega možica. Kampanja je bila uspešna. Ampelmann se je vrnil na ceste, Heckhausen pa je najel tudi Peglaua, da sta skupaj razvila celo vrsto spominkov z Ampelmannovo podobo.
»Karl Peglau je prišel enkrat na teden v moj studio, v katerem sva sedela in se pogovarjala o različnih stvareh, vmes pa sva nekako intuitivno razvijala prav Ampelmanna in načine, kako ga narediti še vidnejšega. Šlo je za pravi brainstorming, saj je Karl sodeloval tudi z drugimi našimi oblikovalci v studiu. Dolgo kar ni mogel verjeti, da je ta njegov možic tako dobro sprejet pri različnih kupcih in uporabnikih,« je o ponovnem rojstvu Ampelmanna povedal Marc Heckhausen. In kot je bil možic nekoč simbol delitve, zahodni del je seveda uporabljal precej bolj »robotsko« oblikovanega pešca, je danes del združevanja. Ko je vse kazalo, da bo šel Ampelmann po združitvi Nemčij v pozabo, so se zanj zavzeli tisti, ki sicer ne obujajo minulih komunističnih časov, ampak so si želeli ohraniti vsaj en pozitiven del nekdanje Vzhodne Nemčije.
Uspelo jim je, berlinski Ampelmann je postal blagovna znamka, ki danes na svoj način predstavlja Berlin in pretekle pa tudi prihodnje čase. Postal je namreč turistična znamenitost, največkrat ga lahko vidimo v osrednjem delu mesta, predvsem okoli Brandenburških vrat, pa tudi v nekaterih drugih nemških mestih, tako na vzhodu kot na zahodu.
