»Gre za dogodek, ki je več kot predstava, kajti marsikaj se bo ob tej priložnosti zgodilo prvič,« pred jutrišnjo krstno uprizoritvijo besedila Iva SvetineV imenu matere ugotavlja Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama Ljubljana. Postavitev sage o družini Santini, te »skoraj dokumentarne drame«, v kateri Svetina izpiše svojevrstno zgodovino svoje rodbine, po ravnateljevih besedah ponuja galerijo likov, dogodkov, ljubezni in smrti na ozadju velikih prelomov burnega dvajsetega stoletja, v njej pa bomo prvič priča »razstavi v predstavi oziroma predstavi v razstavi«, in sicer z deli kolektiva Irwin, ki oder hkrati spreminjajo v nekakšno »podobo zgodovine naroda«.
Retrospektiva stoletja
Ne bo pa prvič, da kako Svetinovo dramo režira Ivica Buljan, saj je pred dobrimi desetimi leti v Drami že pripravil krstno izvedbo njegove tragedije Ojdip v Korintu; prav tako je pozneje na tem odru režiral še nekatere družinske sage, kot sta na primer Gospoda Glembajevi (2012) ali Jugoslavija, moja dežela (2015), nemara tudi Handkejev Še vedno vihar (2013), v katerem se zgodovina družine izkazuje kot tragedija naroda. »V današnjem času, ko prevladuje politično gledališče, se zdijo takšni projekti kot nekakšen eskapizem, kolikor govorijo o dogodkih iz preteklosti. Toda prav preteklost je tista, ki nam pomaga razumeti sedanjost – in Svetinovo besedilo vidim kot poskus razumevanja kulturnih in družbenih transformacij tukajšnjega področja v 20. stoletju, da bi spoznali, kje se nahajamo danes,« razmišlja Buljan. »Skozi zgodovino družine dobimo nekakšno antropološko podobo obdobja, ki je neko skorajda rodovno skupnost spremenilo v sodobno svetovno nacijo.« Kakor pristavlja, je besedilo tudi po obliki nekakšna »retrospektiva stoletja«, saj je v njem zaslediti prvine romantike in simbolizma, socialne dramatike iz 20. in 30. let prejšnjega stoletja, eksistencializma, nazadnje pa tudi postdramskega gledališča, ki se preveša v današnjo »postresničnost«, s čimer predloga omogoča široko paleto pristopov.
»To zgodbo sem dolgo nosil v sebi. Toda moral sem dozoreti, da sem jo lahko spravil iz sebe; in tudi potem sem pisal počasi, z muko, kar pri meni ni pogosto,« priznava Ivo Svetina. O dokumentarnosti vsebine te drame, ki je nastajala približno štiri leta, pa meni: »Resničnost v literaturi je, kakor vemo, vedno nekoliko lažna. Julija v Sonetnem vencu, na primer, ni ista Julija, ki je nekoč živela v takratni Gledališki ulici. Osebe v moji drami, od katerih so danes žive še tri, niso izmišljene, ampak so zares obstajale oziroma obstajajo – vendar popolnega enačaja med njimi in dramskimi liki pač ni mogoče potegniti.«
Večplastna freska
Dogajanje v drami obsega natanko sto let, začne in konča pa se s samomorom enega od članov družine. »Ta rod izpod Stola ni hotel biti pasivni opazovalec zgodovine, temveč njen dejavni sooblikovalec, vendar je v sebi nosil tudi neko mračno seme, temno senco dvoma v življenje, zaradi katere je odrešitve pogosto iskal v smrti,« dodaja Svetina.
»Ko nam je Ivica Buljan predlagal, da bi naredili scenografijo za to predstavo, smo mu povedali, da smo slikarji, ne scenografi,« se spominja Roman Uranjek, član skupine Irwin. »Zato smo predlagali, da namesto scenografije pripravimo razstavo, in se je strinjal.« Nastala razstava z naslovom Kapital 2018 je po njegovih besedah izrazito vezana na razstavo Kapital (ta vsebuje slike iz več kot trideset let nastajajoče serije Was ist Kunst ter razne živalske trofeje), ki jo v različnih oblikah razstavljajo že od leta 1991, toda kolikor je kot ready made vključena v realnost predstave, odpira še neki drug pogled in kot primer slovenske sodobne umetnosti hkrati postaja tudi del velike zgodovinske freske našega naroda. »Navsezadnje pa smo Irwin del avantgarde osemdesetih, medtem ko je Ivo Svetina avantgarda predhodne generacije, kar se nam zdi prav tako pomembno.«
Predstavo spremlja res obsežen gledališki list, za katerega dramaturginja uprizoritve Mojca Kranjc pravi, da je najdebelejši, kar jih je kdaj uredila. Poleg integralnega besedila drame namreč vsebuje še več spremnih besedil, drugi del gledališkega lista pa predstavlja skoraj sto strani dolg »dosje« o lani umrlem igralcu Jerneju Šugmanu, izčrpen pregled njegovega opusa s spremljajočimi analitičnimi besedili.
