Francija se že dolgo sooča z zahtevami, da je treba popraviti tudi škodo, ki jo je svojim nekdanjim kolonijam povzročila na področju umetnosti, politiki pa so to odločitev razumeli zelo različno. Chirac je denimo leta 2006 v Parizu zgradil nov »muzej primarnih umetnosti« Branly, ki naj bi bil poklon tem umetnikom, katerih dela so na francoskem ozemlju, na interese njihovih držav pa pozabil. Kritiki so že pred otvoritvijo upravičeno opozarjali, da je s tem morda zgolj ponovil kolonialno gesto. Mnoga dela iz tega muzeja so zdaj predmet nove razprave o vračanju.
Njegovi nasledniki so bili bolj dosledni, umetnine so vračali Maliju in Kamerunu, a se je zdelo, da ne obstaja resen načrt vračanja. Sedanja odločitev o vrnitvi del Beninu pa je posledica postkolonialne študije dveh strokovnjakov, ki jo je Macron naročil lani in naj bi bila podlaga za vrnitev vsega umetniškega blaga iz podsaharske Afrike.
To pa seveda sproža veliko vprašanj. Eno je, kako rešiti problem umetnin, ki niso bile preprosto uplenjene, kot to velja za beninske, ampak kupljene. So bili pogoji nakupa pošteni ali »kolonialni«? So države dale pristanek za izvoz tudi najbolj pomembnih, so bile sploh sposobne oceniti njihovo vrednost? In po drugi strani: je mogoče reči, da so ti pogoji izpolnjeni pri mnogih drugih, tudi evropskih delih v evropskih muzejih?
In potem je tu praktično vprašanje: kako bodo številni muzeji po vsej državi zapolnili prazna mesta, kako bodo nadomestili izgubo obiskovalcev ob okrnjenih zbirkah?
