Zato je govorjenje, seveda tudi pisanje, dvorezen meč. Če česa ne izrečemo, nam tega ne morejo pripisati. Čeprav nekateri zelo radi delajo prav to. A brez besed bi bilo najbrž dolgčas. Pa če je molk še tako zgovoren. Predstavljajte si, da se pojavim na TV-ekranu, prijazno pokimam, malo pomaham z roko, ko mimo mene v ozadju bežijo razne slike vremena, od satelitske animacije do slikovne napovedi za tri, štiri dni vnaprej. Prijazen nasmeh na koncu vam najbrž ne bi kaj dosti pomagal, da bi vedeli, kakšno bo vreme. Že res, da slikovni vremenski simboli govorijo sami zase, a pogosto to ni dovolj. Morda za vas, zame pa ne, ker vem, kaj vse se lahko skriva za enim oblačkom s soncem ali pa za oblakom z dežno kapljo.
Tako bi lahko tisti ljudski izrek malo dopolnili: »Kdor molči, desetim odgovori, razen pri vremenski napovedi.« Ampak najbrž s tem ne bi končali. Recimo, da ste naročeni pri zdravniku, ker vas že nekaj časa boli koleno, da težko hodite. »Gospod doktor« bi vas pazljivo pregledal, se vam nasmehnil in rekel vsaj na svidenje, kajti čisto tiho pa res ne bi mogel biti, saj s pacienti je treba biti vsaj vljuden. In zdaj? Kaj je s kolenom? Ali je njegova govorica telesa res tako zgovorna in nedvoumna? Dvomim. Se vam zdi, da bi lahko ljudski izrek še malo dopolnili? Najbrž res. Ampak če na koncu stvar dobro premislimo, si tega ljudskega izreka ne bi nihče več mogel zapomniti, ker bi bil enostavno predolg. Ne preostane nam torej drugega, kot da govorimo in s tem tvegamo, da ne bomo nikomur odgovorili.
Pri vremenski napovedi že imam kdaj tak občutek, ko me poslušalec na koncu vpraša, ali bo deževalo, potem ko sem mu prej dve minuti skušal pojasniti, zakaj ne bo deževalo. Ampak na srečo je veliko naših pogovorov manj usodnih in manj dvoumnih, tako da se kolikor toliko razumemo, ne da bi molčali. No, morda pa tudi ne, glede na to, koliko nesporazumov je na svetu, pa toliko govorjenja, pogovorov in pogajanj. Ampak to je najbrž zato, ker slišimo le tisto, kar želimo slišati. Seveda je tudi pri vremenu tako.
