»Gre za igro, občinstvu je treba pokazati, kakšna je tvoja vloga, zato se je treba temeljito vživeti vanjo. Izraz na obrazu plesalca oziroma mimika pove zelo veliko, pri street dance showu, kjer gre za nekakšno kratko zgodbico, še toliko bolj,« pojasni članica plesnega kluba Bolero LucijaLučka Marn.
S športom se dvajsetletnica začela ukvarjati že zelo zgodaj, navsezadnje sta jo starša pri dveh letih prvič postavila na smuči. Deset let je bila aktivna smučarka, večkrat se je okitila z nazivom državne podprvakinje, zaradi poškodbe kolena pa je morala ob koncu sedmega razreda osnovne šole smuči postaviti v kot. Takrat se je odločila, da bo šla po stopinjah svojega brata in se posvetila plesu.
»Prej nisem nikoli razmišljala o plesu. To je bil zame povsem nov svet. Bila sem radovedna in sem šla na avdicijo, na kateri so nastopili tekmovalci hiphopa v mladinski kategoriji. Sprejeli so me v svoje vrste in tako se je vse skupaj začelo,« se spominja sogovornica. Všeč ji je bilo, da je lahko povsem sama nadzorovala svoje telo in mišice. Pravi namreč, da je imela pri smučanju pod nadzorom le svoje noge in držo telesa, bila je trda in zategnjena. Pri plesu pa je drugače – telo mora biti mehko ter sproščeno in to ji ugaja.
»Moja samopodoba pred leti je bila zelo nizka. Ples mi je omogočil, da sem rešila svojo težavo in se odločila, da se pokažem. Pri smučanju je bilo vse skupaj precej drugače – tam sem bila zavita v oblačila, pri plesu pa so vse oči gledalcev uprte v telo plesalca, njegovo gibanje, izraz na obrazu… Prvo leto sem se počutila grozno, imela sem neznansko tremo, a ples me je kmalu naredil odločnejšo in samozavestno,« zaupa študentka Visokošolskega zavoda Fizioterapevtika.
Ni časa za spanje na lovorikah
Ko je prešla v člansko kategorijo, se je udeležila tekmovanja v street dance showu in s soplesalci osvojila 1. mesto na državnem prvenstvu. Na evropskem prvenstvu je formacija zasedla 2., na svetovnem pa 5. mesto. S soplesalko Vido Milivojšo sta bili kot duo nepričakovano povabljeni na evropsko prvenstvo na Poljsko. Za nastop sta izvedeli šele med potjo v Čežčinj, bili sta brez plesnih oblačil in rekvizitov, zato sta morali vse to nakupiti zvečer pred tekmovanjem. Tudi na plesnem parketu jima je šlo vse gladko od rok in nog – osvojili sta 4. mesto.
V čem se pravzaprav street dance show razlikuje od hiphopa? »Pri prvem je več dogajanja. Pri izražanju na odru poleg plesnih gibov uporabljamo različne rekvizite, s katerimi prikažemo cel set. Vse moramo sami prinesti in postaviti na oder, pri čemer je treba upoštevati svoje zmožnosti, saj imamo za to na voljo le 45 sekund. Sami treningi so podobni hiphopu, najtežja pa je plesna izvedba z rekviziti, ki so lahko precej veliki, kot so miza, kavč, španska stena,« odgovarja Lucija Lučka Marn. Dodaja, da je treba poleg posluha imeti tudi dober občutek za ples. Malo talenta že pomaga, vse ostalo je učenje.
Ko se je njena soplesalka pred leti posvetila opravljanju mature in študiju, je Lučka street dance show v četrtem letniku srednje šole zamenjala za hiphop. Skupaj s soplesalci in pod vodstvom trenerke Ane Vodišek je dosegla že vrsto zavidljivih uspehov tako na državni kot mednarodni ravni ter številnih festivalih.
»Zelo smo povezani med seboj, kar se vidi tudi na odru. Občinstvo čuti našo energijo in razpoloženje. Zelo je pomembno, da se kljub temu, da ima vsak izmed nas svoj slog plesanja, na odru uskladimo in delujemo enotno,« pove sogovornica. Ne skriva, da plesalci nimajo časa za spanje na lovorikah. Vsako leto se morajo namreč udeležiti avdicije, na kateri dokazujejo svoje plesno znanje, in zelo hitro se lahko zgodi, da njihovo mesto v skupini zapolni mlajši, še bolj talentiran in zagrizen tekmovalec.
