Današnja sobota bo zlasti s protesti v Parizu pokazala, ali je francosko gibanje rumenih jopičev ohranilo moč, ki jo je pokazalo pred tednom dni z blokiranjem cest na dva tisoč krajih po državi. Gre za prebivalce podeželja in majhnih mest, ki oblečeni v rumene telovnike, kakršni morajo biti v vsakem vozilu, protestirajo proti zvišanju davkov, predvsem proti ekološkemu davku na gorivo. To niso najrevnejši Francozi, saj imajo vsi avtomobile. Se pa večinoma s plačo okoli 1200 evrov čedalje težje prebijejo do konca meseca, saj morajo, če delajo na primer 50 kilometrov od doma, čedalje več odšteti za gorivo, pa tudi drugi fiksni stroški niso majhni.
Skupni cilj je predvsem povzročanje težav Macronu
Še v zadnjih dneh ni bilo jasno, ne kje v Parizu bodo protesti ne kaj bodo med njimi sploh počeli ne koliko jih bo prišlo. Rumeni jopiči namreč nimajo organizacije, voditelja ali jasnega programa. Jasno ni niti, ali so desno ali levo usmerjeni, pravzaprav se mnogi izogibajo politiki. Enotni so si predvsem v tem, da je treba predsednika Emmanuela Macrona in njegovo vlado, ki zaradi okoljevarstvenih prioritet nista pripravljena popuščati, spraviti v težave. Vendar jim ni jasno, ali naj v Parizu poskušajo vdreti v Elizejsko palačo in zahtevajo Macronov odstop ali pa naj si z mirnimi demonstracijami poskušajo pridobiti podporo med Parižani.
Prav tako ne vedo, kaj so pravzaprav njihovi cilji. Nekateri zahtevajo razpust skupščine, drugi so proti politizaciji. Nekateri hočejo volitve delegatov rumenih jopičev za pogajanja z vlado, drugi menijo, da se z oblastjo nimajo o čem pogajati. Ker gibanje ni strukturirano in nima jasnih zahtev, je vprašanje, ali sploh lahko kaj doseže.
Zadnje dni sta rumene jopiče podpirali dve tretjini Francozov. Da bi ohranili ugled, pozivajo k nenasilju in spoštovanju drugih ter se ograjujejo na primer od uničevanja cestninskih postaj. Vse bolj so se v zadnjih dneh tudi izogibali blokad, ki ovirajo mobilnost ljudi in njihovo pot v službo. Pravzaprav rumeni jopiči ne vedo več, kako naj protestirajo.
Očitki o zapostavljenem podeželju
Mogoče sicer je, da bo težišče protestov danes spet na podeželju. Mnogi raje protestirajo doma, mnogi tudi menijo, da bo v Parizu pravzaprav shod razbijačev in mladih huliganov. Šlo naj bi celo za past, ki jo rumenim jopičem nastavlja oblast, da bi jih, ko bodo prevlado prevzeli razbijači, ožigosala za vandale. In ali ni moč gibanja prav v tem, da je razpršeno, mobilno in nepredvidljivo? Predvsem pa bo pot v Pariz draga, saj za gibanjem ni sindikatov, ki bi plačali za avtobuse ali vlake.
Sploh naj bi bil Pariz sovražnikovo ozemlje, saj večina prebivalcev večjih mest, ki imajo zelo dobro urejen javni prevoz, podpira povišanje cen goriva in bolj kot o koncu meseca razmišlja o koncu sveta, bolj kot cene goriva pa jih zanima, kakšen zrak dihajo njihovi otroci. Francija je tako zdaj še ekološko razklana na dva dela. Francozi na podeželju in v majhnih mestih so prepričani, da je davkov preveč in da država ta denar slabo porablja. Takšnemu vtisu se težko izognejo, ko se na podeželju zapirajo lekarne, šole, pošte, ambulante…
Predvsem pri ekološkem davku na goriva je res očitno, da Macron privilegira prebivalce velikih mest. Tako so protesti rumenih jopičev tudi upor proti krivici, ki se dogaja prebivalcem podeželja, kjer je javni prevoz večinoma slabo urejen. Mnogi analitiki tako očitajo Macronu, da ob davčni politiki, ki naj bi odvračala Francoze od porabe fosilnih goriv, ni upošteval socialnih posledic na podeželju.
