Še več, na nerazumevanje sem naletel celo v svobodnih sindikatih, ki so se odločno postavili v bran naših podjetnikov, ki so v nekaj letih pripeljali podjetje v stanje, ki velja za Titanik. Ob tem se mi nehote vsiljuje vprašanje sedanje borbe sindikatov javnega sektorja za povišanje plač – ki je, da se razumemo, povsem upravičeno – a je, ker je usmerjeno zgolj na vlado, velika, nedopustna napaka. In njihov boj kajpak sproti spremljajo mediji, kar je seveda prav, ni pa prav, da so nekritični. Zato, ker revolt sindikatov ni v prvi vrsti usmerjen na tiste, ki so nas spravili in nas še vedno spravljajo v čedalje slabši položaj, in to je naše nedelujoče pravosodje. Nedavno sem že napisal stavek, da na svetu ni države ali ekonomije, ki bi brez posledic prenesla 25 let nebrzdanega ropanja, pri nas pa se menjavajo vlade in poslanci, kar je v redu, pravosodje pa ostaja nedotakljivo.
In tu smo spet pri RTV-mediju. Zadnjega predsednika Zveze komunistov Slovenije, ki je po letu 1991 z lahkoto in z veseljem zamenjala samoupravni socializem za tatinski kapitalizem, ustavnega sodnika, profesorja ustavnega prava, gospoda Cirila Ribičiča nenehno videvamo na televizijah ali beremo njegove sestavke, ko zagovarja trajni mandat sodnikov kot evropski demokratični standard, ob tem, da povsem neprizadeto zanemari dejstvo, da je minulih okroglih 25 let slovensko pravosodje toleriralo »standarde« balkanskega roparskega gospodarstva. Imenovani gospod prevaranim državljanom vsiljuje nedotakljivost pravosodja, ki pa obsojenim tajkunom ni sposobno vzeti niti toliko, kolikor nas državljane stane njihovo prebivanje v zaporu. Pa vendar so njemu na stežaj odprta vrata vseh tv hiš in ostalih nekritičnih medijev, medtem ko kritičnim posameznikom kvečjemu pisma bralcev, in še to selektivno. In potem mediji mislijo, kako pomembno poslanstvo opravljajo. Da, toda kateri?
Jožef Praprotnik, Jesenice
