»V tej sobi sta nocoj tudi dva velika slona, ime jima je Kiril Serebrenikov in Milo Rau!« S temi besedami je v soboto na zaključku 17. evropske gledališke nagrade svojo skromno in kratko zahvalo sklenil poljski režiser Jan Klata, eden izmed dobitnikov nagrade nove gledališke resničnosti. Na odru legendarnega Aleksandrinskega gledališča ga je kot eden izmed prejšnjih nagrajencev podprl ruski kolega Lev Dodin, ne le v svojem imenu, temveč tudi v imenu vseh ruskih umetnikov, ki skoraj enotno verjamejo, da je hišni pripor, v katerem se je znašel Serebrenikov zaradi obtožb o finančnih malverzacijah, v resnici napad ruskih oblasti na svobodo govora in umetniškega ustvarjanja. In to je bil tudi turobni vrhunec letošnje svečane sklepne prireditve.
Kompromitirani festival
Nič manj škandalozno ni bilo birokratsko zavlačevanje z ruskim vizumom za Mila Raua, provokativnega švicarskega filmskega in gledališkega režiserja, ki so mu ga odobrili šele v zadnjem trenutku, zato ni mogel pripotovati v Sankt Peterburg. Je pa poslal izjavo, ki jo je pred polno dvorano prebral francoski teatrolog Georges Banu, svojevrstna maskota EGN. Rau je sporočil, da že pet let nima vstopa v Rusijo, vse odkar je naredil predstavo Moskovski procesi, ki se je tudi ukvarjala s cenzuro umetniškega delovanja v času Putinovega režima. Tudi on je opozoril na Serebrenikova, pod vprašaj pa je postavil tudi smisel festivala, ki domnevno gradi mostove med kulturami in uživa v floskulah o svobodi, enakosti in umetnosti, uradno pa molči tako o Serebrenikovu kot o drugih primerih ter sprejema gostoljubje države, kjer človekove pravice zagotavljajo zgolj arbitrarno. Po njegovem je posledica tako kompromitiranega ugleda tudi izguba pomena nagrade, a tudi vsega drugega, kar je bilo odigrano in izrečeno na odrih, konferencah in simpozijih v teh nekaj dneh.
Realnost in njene bolezni
Tega pa ni bilo malo, čeprav sta svojo odsotnost opravičila francoski igralec in režiser Lauren Gosselin in dobitnica posebne nagrade, španska diva Nuria Espert. Glavno nagrado in svojevrstno priznanje za življenjsko delo je prejel ruski režiser Valerij Fokin, znan po svojem specifičnem rokopisu, sploh ko gre za sodobno branje klasikov. Za izvedbo na festivalu je Fokin, sicer že petnajst let umetniški vodja Aleksandrinskega gledališča, izbral dve veliki predstavi: prenovljeno branje Haškovega Švejka, v katerem se groteskni humor izvirnika sooča z resničnostjo vojnih grozot (in to ne le prve svetovne vojne), ter avtorsko rekonstrukcijo Mejerholdove režije Maškarade Mihaila Lermontova, produkcije, ki je s tehničnimi in izvedbenimi inovacijami napovedala vse, kar je v naslednjih sto letih postalo »gledališka resničnost«. Večplastnost so s svojim delom izkazali tudi letošnji nagrajenci, portugalski igralec in režiser Tiago Rodrigues, predstava Puz/zle maroško-flamskega koreografa Sidija Larbija Cherkaouija, švedski Cirkus Cirkör s fragmenti uprizoritve Limits, dokumentarni film Kongo na sodišču Mila Raua in (p)osebno Klatovo branje Ibsenovega Sovražnika ljudstva.
Pri vseh gre za umetnost, ki se ne izogiba angažiranosti, temveč bolj ali manj neposredno spregovori o realnosti in njenih boleznih. Če k temu dodamo še predstave prejšnjih nagrajencev, kot sta Lev Dodin in Andrej Moguči, in dejstvo, da je mednarodno združenje gledaliških kritikov IATC strokovno nagrado thalia podelilo teatrologu Hans-Thiesu Lehmannu, je težko zanikati temeljni pomen te prireditve. Njena glavna težava, ki muči večino evropskih projektov, pa je nezmožnost, da stopi iz lastnih, na videz nerazdružljivo prepletenih ideoloških, političnih in ekonomskih okvirov. Prav zato je Evropska gledališka nagrada talka same sebe: da bi obstala, mora (iz)igra(va)ti svoja načela, z lepimi in velikimi besedami prikrivati sledi ne vselej čiste trgovine ter nagrajevati tako vizionarje kot povprečneže.
