Agnieszka Polska (1985) je v Berlinu živeča poljska ustvarjalka, ki deluje predvsem na področju videa. Z videoinstalacijo Demonski možgani se do začetka marca predstavlja v izvrstnem muzeju Hamburger Bahnhof, nekdanji železniški postaji, ki je danes meka ljubiteljev sodobne umetnosti. Polskova je namreč lanska prejemnica nagrade Narodne galerije za mlade berlinske ustvarjalce; tudi preostale tri nominiranke so bile ženske in po narodnosti niso bile Nemke. Lavreati od leta 2013 namesto finančne nagrade dobijo možnost samostojne razstave v enem izmed mestnih muzejev. Lani je to nagrado prejela nemška umetnica Anne Imhof, ki je s performansom Faust na beneškem bienalu nemškemu paviljonu prinesla prestižnega zlatega leva.
»Pravijo mi demon«
Umetniški projekt Polskove izvira iz pisemske korespondence, ki sega v 15. stoletje. Pisma so naslovljena na uradnika Mikołaja Serafina, protokapitalista, ki je med letoma 1434 in 1459 po kraljevi odločitvi upravljal delo v poljskih rudnikih soli. Delavci in upniki prosijo za zaslužen denar in počitek, dolžniki za odlog plačila. Do danes se torej ni veliko spremenilo, čeprav kuga ne pustoši več po okolici.
Ko se obiskovalec udobno namesti na enega od mehkih kubusov, ki ob štirih velikih videoplatnih polnijo ogromen zatemnjen razstaviščni prostor, njegovo majhnost požre zgodba sla, ki prenaša sporočila. Pisati in brati ne zna, njegova edina spretnost je jahanje konjev. A kako bo dejstvo, da je ostal brez konja – odpadla mu je glava –, pojasnil Serafinu, se sprašuje, izgubljen v gozdu. »Pravijo mi demon, ker delujem kot proces v ozadju, ki ni pod nadzorom uporabnika. Nadzorujem naravni red stvari brez posebne nagnjenosti do dobrega ali zlega,« se predstavi.
Avtorica v nekaj minutah preplete zven kopit in ptičje prhutanje pa podobe iz opustošenih pokrajin in ozkih rudniških rovov, en video se kot manjkajoča sestavljanka v ponavljajočo se poetično zanko zveže z drugim in tretjim. Polskova kombinira video z animacijo, da realistično zgodbo precedi v svojevrsten trans: »Zanima me umetniško manipuliranje s tehnikami reprezentacije realnosti, navsezadnje tudi stanja delirija v mojih delih izvirajo iz družbenega in političnega vsakdana.«
Ključ za dešifriranje te kompleksne predstavitve je posameznik s svojo individualno odgovornostjo, in umetniki niso izjema. »Natančnega zgodovinskega časa se iz videov ne da razbrati, a historična perspektiva v delu priča, da je tudi posameznikova odgovornost pravzaprav brezčasna,« pravi avtorica, ki videe »piše« kot pesmi, realističnim vizualijam pa dodaja tudi nedoločljive podobe organskega. »Tovrstna hipnotičnost sproža tudi telesni odziv gledalcev, poetični jezik pa še stopnjuje nevzdržnost naše realnosti,« opozarja, prepričana, da sta refleksija o ponavljajočih se škodljivih vzorcih in osebni angažma prva koraka k preseganju občutka nemoči.
