Zavedati se moramo, da le gozdovi z izkoriščenim naravnim potencialom lahko optimalno opravljajo svojo večnamensko vlogo (proizvodno, ekološko in socialno). Gozdne površine, ki jih poraščajo grmišča, tega ne zmorejo. Pri gospodarjenju z gozdovi je najpomembnejše načelo trajnosti gozdov in vseh njihovih vlog. Predpogoj za trajnost gozdov in njihovih funkcij je obnova gozda; brez stalne obnove ni mogoče ohraniti trajnosti gozdov.
Približno 60 odstotkov Slovenije pokrivajo gozdovi, to je okoli 1,2 milijona hektarjev. V urejenih razmerah bi morali, če upoštevamo obhodnjo okoli 120 let, letno pomladiti 10.000 hektarjev gozdov.
Če pa vemo, da imamo v slovenskih gozdovih (območni načrti 2011–2020) trikrat premalo mladovij (namesto okoli 140.000 hektarjev le okoli 50.000 hektarjev), bi morali dejansko letno obnoviti okoli 15.000 hektarjev gozdov, da bi v dveh desetletjih nadoknadili primanjkljaj. K povečanemu programu obnove nas silijo tudi ujme in podlubniki, ki so v obdobju 2014–2018 prizadeli slovenske gozdove. Samo zaradi podlubnikov je bilo v obdobju 2015–2017 posekano več kot 6 milijonov kubičnih metrov iglavcev (smreke), rezultat tega pa je okoli 10.000 hektarjev novih ogolelih površin, nujno potrebnih obnove (upoštevana lesna zaloga v prizadetih gozdovih 600 m
3
/ha). Ujme, podlubniki in tudi vse manj načrtno gospodarjenje z gozdovi povzročajo razgradnjo slovenskih gozdov. Potrebe po obnovi, s tem tudi po obnovi s sadnjo, se s tem še povečujejo.Zavod za gozdove Slovenije sodi, da kar 95 odstotkov gozdov obnavljamo z naravnim pomlajevanjem, kar je porok ekološke stabilnosti gozda (spletna stran, 1. november 2018). Doseči 95-odstotni delež uspešne in ustrezne naravne obnove pa je ob težavah z naravno obnovo (ni primernih semenjakov, ni semenskih let, nekvalitetna zasnova, zapleveljeni sestoji, marsikje preštevilne populacije rastlinojede divjadi), velikem primanjkljaju mlajših razvojnih faz in številnih ujmah ter podlubnikih, ki prizadevajo slovenske gozdove, nerealno in previsoko postavljen ideal: ta ideal je predvsem rezultat razpoložljivih in predvidenih finančnih možnosti, ki jih za obnovo gozdov s sadnjo primanjkuje, ne pa potreb slovenskih gozdov. Da se bodo vse potrebne površine obnovile po naravni poti in v polni meri izkoristile naravne potenciale naših bogatih rastišč, je iluzija. Ali nista rezultat takih usmeritev porušeno razmerje razvojnih faz v slovenskih gozdovih in velik primanjkljaj mladovij?
Realno lahko računamo na to, da se po naravni poti obnovi 90 odstotkov površin in le 10 odstotkov po umetni poti s sadnjo. To pomeni, da moramo letno s sadnjo obnoviti ali dopolniti 1500 hektarjev. Če na hektar porabimo okoli 2000 sadik, potrebujemo letno okoli 3 milijone sadik gozdnih drevesnih vrst. Če dejansko hočemo zagotoviti trajnost slovenskih gozdov, moramo letno – in to trajno – imeti na razpolago okoli 3 milijone sadik ustreznih drevesnih vrst. Če se bodo ujme nadaljevale, pa bo lahko še ta številka prenizka. Do tega spoznanja se morata gozdarstvo in politika dokopati čim prej, takoj, saj je že prepozno, saj smo v veliki zamudi, ki se vleče že nekaj desetletij, kar se kaže v neustreznem razmerju razvojnih faz.
Gozdno drevesničarstvo in semenarstvo
Še nekaj velja dodati. Primernih sadik ni mogoče vzgojiti od danes do jutri, to je treba urediti dolgoročno, določiti količino in vrste sadik (3 milijone), zagotoviti financiranje in skleniti dolgoročne dogovore s pridelovalci sadik, z gozdnimi drevesničarji. Takole pa se je gibala potreba po sadikah v letih od 1995 do 2017:
Program razvoja gozdov (ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 1995) je predvideval sadnjo na 1431 hektarjih letno (4,3 milijona sadik), če upoštevamo še 387 hektarjev direktnih premen, je bila predvidena sadnja na 1818 hektarjih in poraba 5,5 milijona sadik (tu so računali s porabo 3000 sadik na hektar).
Resolucija o nacionalnem gozdnem programu (Državni zbor RS, 20. november 2007) je predvidevala 671 hektarjev sadnje letno; če pogozdimo 2100 sadik na hektar, je bilo potrebnih 1,4 milijona sadik letno.
V obdobju 2008–2017 sadnja 323 hektarjev letno, letno posajenih sadik 678.000.
Ob tako korenitem zmanjševanju obsega sadnje v slovenskih gozdovih so prenehale delovati številne gozdne drevesnice. Če želimo ohraniti gozdno drevesničarstvo in semenarstvo ter znanje, ki je potrebno za vzgojo številnih gozdnih drevesnih vrst (vsaka drevesna vrsta zahteva specifična znanja pri vzgoji, varstvu pred boleznimi in škodljivci, manipulaciji s sadikami), moramo potrebo po sadikah načrtovati dolgoročno, brez večjih nihanj. Predpogoj za ustrezne gozdne sadike pa je zagotovitev zadostnih količin semena potrebnih drevesnih vrst in provenienc.
Kje opravljati obnovo s sadnjo? Kjer ni ustrezne naravne obnove ali je sploh ni. Da skrajšamo čas do novega gozda po ujmah, kjer bi pot do njega po sukcesijah trajala več desetletij in bi bila izguba donosov velika, uspeh pa vprašljiv. Obnova s sadnjo se izvaja le na rastiščih, na katerih bomo proizvajali kvaliteto. To so produktivna rastišča (od rastiščnega koeficienta (RK) 7 naprej, na primer). Lahko pa je sadnja potrebna tudi za zagotovitev varovalne ali socialne vloge gozda.
Obnova s sadnjo pa pomeni tudi dolgoročno obvezo varstva in nege! Nasade je treba varovati in negovati, ne le osnovati. Negovati pa je treba tudi naravno mladje, če želimo izkoristiti bogat rastiščni potencial naših gozdov.
Obnova zaostaja za potrebami
Načrti za obdobje 2011–2020 predvidevajo ukrepe za obnovo na 37.000 hektarjih, od tega s sadnjo na 5000 hektarjih, in porabo okoli 9 milijonov sadik v desetletju (900.000 sadik letno, tretjina iglavcev in dve tretjini listavcev).
V zadnjem desetletju (2008–2017) je bila izvedena sadnja (redna, sanacije, sprememba nenaravnih sestojev) na 3231 hektarjih (0,27 odstotka slovenskih gozdov). Če upoštevamo načrte, je bila realizacija 65-odstotna, če pa upoštevamo realne potrebe po sadnji (v 10 letih 15.000 hektarjev), je bila opravljena le dobra petina potrebne sadnje (22 odstotkov). Za sadnjo se je v zadnjem desetletju porabilo 6.775.000 sadik (povprečna poraba na hektar je okoli 2100 sadik) oziroma slabo četrtino potrebnih sadik.
Če z zagotavljanjem trajnosti gozdov in vseh njihovih vlog (imamo 1.070.000 hektarjev večnamenskih gozdov, ki ob rastiščnim razmeram primernem gospodarjenju – torej proizvodni vlogi – opravljajo tudi druge splošno koristne vloge, od tega je 84 odstotkov tistih, ki imajo RK večji od 7) mislimo resno, moramo te številke, ki sem jih navedel v začetku (najmanj 1500 hektarjev sadnje letno in letno vzgojo ter porabo 3 milijone sadik), dejansko doseči in vztrajati, da se doseže redno financiranje tega za trajnost gozdov in njihovih vlog nujnega opravila.
Gozdarji ne bi smeli prevzeti nase odgovornosti za to, da se obnovi in neguje le toliko gozdov, kolikor so v zadnjem desetletju (dejansko v zadnjih 25 letih) omogočali proračun in drugi viri, ne pa zagotovi tisto, kar gozdovi nujno potrebujejo. In ne bi se smeli z načrti, še bolj pa letnimi programi počasi, a vztrajno prilagajati vse bolj skromnemu proračunu za vlaganja v gozdove, ne pa potrebam gozdov. Ali ni slovenski gozd tudi del podeželja? Kam gredo sredstva za razvoj podeželja, zakaj se slovenski gozd ne najde v njem v ustreznem obsegu?
Mag. FRANC PERKO je nekdanji strokovni sodelavec Inštituta za gozdarstvo in nekdanji dolgoletni urednik Gozdarskega vestnika.
Viri1. Gozdnogospodarski in lovsko upravljavski načrti območij za obdobje 2011–2020, povzetek za Slovenijo, Vlada Republike Slovenije, Ljubljana, avgust 2012.2. Izdelava gozdnogojitvenih načrtov, Gozdnogojitveno načrtovanje, spletna stran Zavoda za gozdove Slovenije; Gojenje gozdov; 1. november 2018.3. Letna poročila, Poročila o gozdovih 2008–2017; spletna stran Zavoda za gozdove Slovenije.4. Program razvoja gozdov, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 1995.5. Resolucija o nacionalnem gozdnem programu, Državni zbor RS, 20. november 2007.
