Ideja za novi spomenik vsem žrtvam vojn je bila leta 2011 kot predlog MOL sprejeta brez vsake razprave, ne da bi MOL pred tem razpisal urbanistični natečaj ali odprl javno razpravo.
Leta 2013 je ministrstvo za delo in enake možnosti razpisalo natečaj za ureditev širšega območja, »ki naj bo smiselno povezano s prostorom Kongresnega trga na jugu in Knafljevega prehoda na severu. Spomenik bo namenjen velikemu številu prebivalcev, ki so kot vojaki umrli v vseh vojnah, ter civilnim žrtvam vojne in revolucije.«
10. 10. 2013 je komisija izbrala projekt Roka Žnidaršiča s soavtorji. Ob predstavitvi je avtor dejal, da projekt »dopušča možnost širitve prostora proti Knafljevem prehodu. Enotnost v dvojnosti, temelj za spravo, predstavljata stebra, sidrana v enotnih temeljih. Za stebra je izbran beton, agregat peska in kamnov slovenskih rek in kamnolomov.« Iz spomenika, namenjenega žrtvam vseh vojn, je nastal spomenik sprave.
Ob zaključku natečaja sva zapisala, da izbrana rešitev povsem degradira in izniči povezavo Kongresnega trga z notranjim prostorom Južnega trga (Knafljevega prehoda). Izbrana rešitev je uničila možnost realizacije vodilne misli mojstra Plečnika o zaključku kulturne osi skozi Ljubljano. Ob tem sta seveda propadli tudi možnost širitve parkirišč pod Knafljevim prehodom s povezavo obstoječih parkirišč pod Kongresnim trgom ter organizacija dostopov do pošte, hotela Slon, restavracij ter vseh poslovnih prostorov v okolici. Opozorila sva tudi, da spomenik sprave, kamor naj bi polagali vence najvišji predstavniki držav in veleposlaništev, ne more biti hkrati tudi spomenik žrtvam vseh vojn. Podala sva pobudo, da se zgradijo Plečnikove propileje in tam namesti rekonstrukcija prazgodovinske več kot pet tisoč let stare gomile, dobro ohranjene najdene v neposredni bližini ob izkopu rampe pod Kongresnim trgom, z napisi v tlaku kot simbolno obeležje žrtvam vseh vojn, na domačih in tujih tleh, kakor daleč sega spomin, kjer so umirali naši rojaki, pa tudi v taboriščih ali kot talci pod streli tujih zavojevalcev. Rane razklanega naroda zaradi vojnih in povojnih žrtev se s spomenikom ne da zaceliti.
Na najine prigovore, ki sva jih naslovila tudi na predsednika republike, nisva prejela nobenega odgovora. Enako ni nihče argumentirano odgovoril na pisanje kolega arhitekta Janeza Suhadolca, ki je po zaključku natečaja pisal o izbrani rešitvi.
Stebra, o katerih govori Rok Žnidaršič, sta ob predstavitvi projekta zamenjali ogromni plošči, ki spominjata na projekt mednarodno priznane mehiške arhitektke Fride Escubeno v Museo Experimental El Eco v Ciudadu de Mexicu iz leta 2010.
Po najinem mnenju je spomenik sprave v Ljubljani plagiat. Projekt iz leta 2010 je bil realiziran in objavljen v strokovni literaturi in ga slovenska stroka, ki sledi mednarodnem trendu, prav gotovo pozna.
Ali plošči res stojita na skupnem temelju, seveda obiskovalec spomenika ne more razsoditi, še manj, ali sta zgrajeni iz betona iz agregata in kamnov iz vseh slovenskih rek in kamnolomov. Te navedbe niso nikjer dokazane niti prikazane, a malo verjetne, skorajda v posmeh slovenski javnosti.
Dodelan projekt propilej mojstra arhitekta Plečnika in njegov bistven zaključek ljubljanske kulturne osi – povezave med Kongresnim in južnim trgom (Knafljevim prehodom) – je zavržen v nasprotju s pogoji natečaja.
Zakaj ni glasu častnega sodišča društva arhitektov, strokovnih organov in organov državne oblasti?
Peter Kerševan, u. d. i. a., Ljubljana Milan Kovač, u. d. i. a., Ljubljana
