V znanosti so gobe predmet mnogih raziskav, še posebno tistih o njihovih zdravilnih učinkih. »Žejna kot goba« jih je tudi kulinarična panoga, saj jih uvršča k vse več jedem in jih redno pripravlja kot samostojne jedi. V nadaljevanju se bomo seznanili s tem, kako jih gojimo doma.
Čeprav uspevajo tudi v drugih letnih časih, je prav jesen znana kot sezona nabiranja gob. Pred tednom nas je na predavanju, ki ga je organiziral Botanični vrt Univerze v Ljubljani, o pridelavi gob poučil profesor dr. Franc Pohleven, dolgoletni predavatelj na biotehniški fakulteti. Strokovnjak, ki je sicer že v pokoju, je posebej izpostavil splošne zmote o gobah, ki prepogosto veljajo kot dejstva.
Samostojno kraljestvo
Gobe živijo kot glive razkrojevalke, imenovane saprofiti, kot zajedavke ali paraziti in v sožitju z drugimi organizmi, slednjim pravimo mikorizne. Do energije pridejo tako, da se s pomočjo encimov prehranjujejo na odpadnih in živih materialih. Glive so sestavljene iz dveh delov: iz prehranjevalnega dela, ki običajno ni viden, in razmnoževalnega dela. Na razmnoževalnem delu nastanejo trosi, s katerimi se gliva razširja, osnovno enoto podgobja (imenovanega tudi micelij) in trosa predstavlja hifa. Hifa je glede na svojo celično zgradbo precej bolj podobna živalski kot rastlinski celici. Ravno zato glive uvrščajo v organizme, ki tvorijo samostojno kraljestvo. Profesor Pohleven poudarja, »da čeprav mnogi glive uvrščajo med mikroorganizme, to ne drži zares, saj je telo gobe veliko, a se tega ne zavedamo, ker je navadno očem skrito. Glive tako uvrščamo med ene izmed največjih organizmov na svetu.« Dodaja, da ljudje gobe večinoma prepoznavajo po spolnem organu, torej po trosnjaku – ta del glive se pravzaprav imenuje goba. Primarni vir energije glive torej pridobivajo skozi podgobje, razmnožujejo pa se prek spor, ki jih raznašajo veter in nekatere žuželke. Z gobami se poleg ljudi, prek micelijev, radi prehranjujejo tudi termiti. Razvrščamo jih na užitne, pogojno užitne, neužitne (dr. Pohleven jim pravi tudi »enkrat užitne«) in zdravilne. Užitne in pogojno užitne pa nadalje delimo na gozdne in gojene.
Najlažje gojimo saprofitske gobe
Saprofiti ali glive razkrojevalke živijo na mrtvem organskem materialu in so zelo pomembne za življenje na zemlji, saj organsko snov predelajo v minerale, dostopne rastlinam. Zemeljski saprofiti rastejo na delno že razkrojenem organskem materialu, ki nam je vsem znan pod izrazom kompost. Za domačo vzgojo so najenostavnejši primarni saprofiti, ki lahko razkrajajo surov rastlinski ali kateri koli drug material. Najpogosteje jih gojimo na lesu, celulozi in slami.
Profesor opozarja na še enega izmed mitov, ki krožijo o gobah: »Gobe pri obiranju ne režemo, temveč jo je treba izpuliti tam, kjer se drži beta, saj se v nasprotnem primeru na njej lahko pojavijo bolezni.« Gojenje saprofitskih gob ima številne prednosti. Zagotavlja prehranjevanje s svežimi glivami skozi vse leto, saprofiti ne vsebujejo težkih kovin in radioaktivnih elementov, njihov izrabljeni substrat se lahko uporabi kot gnojilo in celo kot krmilo. Pri uživanju obstaja izredno majhna možnost zastrupitve, imajo tudi zdravilne učinke in končno: razlike v okusu (niti v hranilnih vrednostih) v primerjavi z gozdnimi gobami ni! Žal pa ima tudi gojenje nekaj slabosti: v Sloveniji ni institucije, ki bi raziskovala kakovost kultur gojenja, če gojimo v komercialne namene, oprema in prostori predstavljajo strošek. Profesor za večje količine gojenja predlaga postavitev rastlinjaka gobarne, torej nekakšno kombinacijo, ki temelji na izmenjevanju kisika in ogljikovega dioksida. Kot slabosti navaja tudi možnost okužb, največji problem pa vidi v tem, da področje ni dovolj raziskano in nad njim ni nadzora. Za profesionalno vzgojo je temeljnega pomena tudi steriliziran prostor.
Faze gojenja in priprava substrata
Faza gojenja se začne z nakupom micelija, ki ga na palčki s semenom žita, prosa ali pšenice posejemo v substrat, sledi priprava substrata, zasejanje, nato nastopi proces preraščanja, kasneje eden ali več obrodov, nato pa še skladiščenje. Na koncu odstranimo tudi izrabljen substrat in gobarno očistimo ter razkužimo. Končni postopek je seveda manj zahteven, če smo gojili na vrtu. Kot smo omenili, je gobe najenostavneje gojiti na lesu, celulozi ali slami. Lesa v primeru vzgoje za lastne namene ni treba sterilizirati, slamo pa moramo prekuhati, jo naložiti v vreče, dodati pšenična zrna in obtežiti. V fazi preraščanja organizma zagotovimo temperaturo od 25 do 28 stopinj Celzija, prezračevanje, vrednost pH od 4,5 do 5,5, ki na splošno velja za večino gob, vlažnost substrata naj bo pri masivnem lesu od 30- do 60-odstotna, pri slami pa od 80- do 70-odstotna. Poskrbimo tudi za redno zalivanje, ne neposredno na gobe, temveč po prostoru. Medtem ko v času preraščanja gobe ne smemo izpostaviti neposredni svetlobi, je ta v času obroda za večino gob nujno potrebna. Faza obroda zahteva popolnoma drugačne pogoje kot preraščanje. Temperatura v gobarni naj se takrat giblje od 10 do 18 stopinj Celzija, zelo pomembni so relativna zračna vlaga, intenzivno prezračevanje in odstranjevanje ogljikovega dioksida. Tudi v tem obdobju je ključnega pomena higiena. Vrste, ki v teh razmerah najbolj veselo uspevajo, so v prvi vrsti ostrigarji in pa šitake, bradovec, hrastova zgoščenka. Ostrigarji najhitreje uspevajo na slami, že v treh do štirih tednih, nasprotno je za šitake primernejši substrat les. Preraščanje na lesnem substratu pri šitakah sicer traja približno pol leta, ko je substrat preraščen, pa ga moramo navlažiti, saj gliva izhaja iz tropov. Namakanje oziroma navlažitev ponavljamo na približno dva tedna.
Neobhodni del krogotoka
Gobe so najpomembnejši odstranjevalci odpadkov v naravi, izredno pomembno vlogo imajo tudi zato, ker že uporabljene organske snovi predelajo v ponovno uporabno surovino za druge žive organizme. Čeprav so kot živilo velikokrat alergene, imajo v medicini velik potencial. Širokega spektra je tudi njihova materialnost, na primer siva hišna goba ali solzivka je najnevarnejša razkrojevalka vgrajenega lesa. Zanimiva je tudi po obliki, saj nima ne beta ne klobuka, zmožna je uničiti celo opeko in beton. Omenjeno pa ne predstavlja vedno nečesa škodljivega, njene lastnosti so za človeka lahko tudi koristne: uporabljajo jo denimo pri razgradnji gradbenega materiala. Gobe čaka marsikaj, naj bo to v naravi, gobarni, laboratoriju ali pa na krožniku, dr. Pohleven pravi, da bodo celo nadomestile plastiko; iz micelijev že zdaj proizvajajo stiropor. Naj se sliši še tako pompozno, če je to dejal vrhunski strokovnjak, verjetno že drži: »Gobe so prihodnost človeštva.«
